Na začetku lanske jeseni so odprli kolesarsko povezavo med Celjem in Šentjurjem. V predstavitvenem videu so poudarili, da vožnja po njej ni le potovanje skozi čudovito naravo, temveč tudi skozi čas, saj imata obe naselji bogato zgodovino.
Novo kolesarsko povezavo lahko pred godom blaženega Antona Martina Slomška, ki ga bomo praznovali 24. septembra, izkoristimo tudi za romanje do Ponikve. Če bo vreme ostalo toplo, nam bo na valovitem zadnjem delu poti še vroče, drugače pa se bo treba malo bolj obleči.
Celje, ki je imelo v začetku lanskega leta 37.727 prebivalcev, leži ob sotočju Savinje in Voglajne. V času rimskega cesarja Klavdija je tu nastalo mesto Celeja. V 12. stoletju so na bližnjem hribu postavili grad, na katerem so gospodovali grofje Celjski. Naselje pod njim je sredi 15. stoletja dobilo mestne pravice. 27. aprila 1846 je vanj pripeljal prvi vlak. Malo prej je bil za celjskega opata imenovan Anton Martin Slomšek, ki pa je v tej službi ostal le kratek čas.
Ne glede, ali se v Celje pripeljemo z vlakom ali avtom, na delavnik ali v nedeljo, si moramo pred začetkom kolesarjenja ogledati mestno središče. Najprej vstopimo v stolnico sv. Danijela, nato gremo mimo Marijinega znamenja na Glavnem trgu in po Prešernovi ulici do slikovitega Celjskega doma.
Nasproti njega je železniška postaja, mi pa krenemo v levo do semaforja in skozi podvoz na drugo stran železniške proge. Tam se začne kolesarska steza, ki kmalu prečka reko Hudinjo ter se med železnico in Voglajno potegne proti vzhodu.
Pred Teharjami zavijemo čez most na lokalno cesto, ki nas pripelje v Štore. Iz tega železarskega kraja nadaljujemo skozi vas Draga in čez polje do Prožinske vasi, gremo znova čez Voglajno in naprej ob progi do Šentjurja (5.007 prebivalcev).
Jedro tega mesta sestavljata Spodnji in Zgornji trg, ki je bil pred desetletjem razglašen za najlepše slovensko trško jedro. V njem sta župnijska cerkev sv. Jurija ter rojstna hiša skladateljev Benjamina in Gustava Ipavca, ogledamo pa si lahko tudi razstavo o zakladih hriba Rifnika, ki se dviga južno od Šentjurja.
Z Zgornjega trga se mimo železniške postaje, kjer je tudi Muzej južne železnice, odpeljemo na vzhodni konec mesta. Pri semaforju zavijemo proti Podsredi, pred železniško progo pa na kolesarsko stezo, ki nas pripelje do Grobelnega. Tam gremo skozi podhod na drugo stran proge in naprej proti vasi Završe pri Grobelnem (130 prebivalcev).
Najprej se vzpnemo do Marijine cerkve in potem še na Zgornje Selce. Od tam nadaljujemo navzdol do Slomškove rojstne hiše v Unišah in mimo železniške postaje navkreber na Ponikvo (462 prebivalcev). Naš cilj je župnijska cerkev sv. Martina na vzhodnem koncu vasi, v kateri je bil krščen Slomšek. Pozidali so jo v prvi polovici 18. stoletja. Njena notranjost je bogato okrašena. Čeprav je v njej popolna tišina, nam ob pogledu na okrasje v ušesih zazveni Slomškova pesem V nebesih sem doma.
KAKO NA IZLET?
Pot: Celje–Štore–Draga–Šentjur–Stopče–Grobelno–Završe pri Grobelnem–Zgornje Selce–Uniše–Ponikva. Do Grobelnega je pot ravninska, potem moramo premagati dva daljša klanca. Vozimo po kolesarski stezi in manj prometnih lokalnih cestah. Pot je asfaltna, le za Šentjurjem je na kraju, kjer se povsem približamo železniški progi, nekaj deset metrov makadama. Od Grobelnega naprej ni označena, vendar orientacija ni težka. Nazaj gremo po isti poti, če nam zmanjka moči ali nas ujame noč, pa se lahko do Celja vrnemo z vlakom.
Dolžina: približno 24 kilometrov v eno smer.
Dodatne informacije: Kolesarska povezava med Celjem in Šentjurjem je podrobno predstavljena na www.turizem-sentjur.com, kjer najdemo tudi podatke o zanimivostih v Šentjurju in okolici.
Nedeljska maša: V stolnici sv. Danijela v Celju je maša vsako nedeljo ob 7.30 in ob 10. uri, v župnijski cerkvi sv. Martina na Ponikvi pa ob 10.30.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 74, številka 36.
