Nogometaš med žogo in oltarjem: “Vse sem izročil Bogu”

Marcel Kene v sebi združuje dve ljubezni: do športa, še posebej do nogometa, saj že vrsto let poklicno igra v prvi in drugi slovenski nogometni ligi, ter ljubezen do Boga, ki ga je med drugim vodila do združevanja mladih pred Najsvetejšim. Ti se redno srečujejo ob nedeljskih večerih in po različnih ljubljanskih župnijah ter med drugim molijo za duhovnike.

Športna zgodba 27-letnega Marcela se je začela pri Ruskem carju v Ljubljani, kjer je že kot malček brcal žogo pod stanovanjskim blokom. V vrtcu in osnovni šoli je pokazal talent za različne športe, od teka do košarke in odbojke, vendar se je tehtnica prevesila na stran nogometa, ko je bil pri devetih letih povabljen v nogometni klub Interblock na Ježici.

Pri petnajstih letih je postal član nogometnega kluba Domžale, kjer je dosegal velike uspehe: dvakrat so osvojili prvenstvo, v kadetski in mladinski kategoriji, višek pa je pomenilo tretje mesto Domžal na svetovnem turnirju z več kot 8.000 ekipami z vsega sveta, kjer so bili boljši od velikanov, kot so Manchester United, Arsenal, Burussia Dortmund, Real Madrid in številni drugi. "To je bil trenutek, ki me bo spremljal vse življenje," pravi Marcel.

V srednji šoli mu je šolanje na športnem oddelku Gimnazije Bežigrad pomagalo združevati šolo in treninge, obenem pa je tam spletel številna prijateljstva: "Bili smo res povezani, dolgo v večer smo se zapletali v debate, tudi o Bogu in resnici. Še danes se redno srečujemo s približno petnajstimi sošolci. To je velik blagoslov," pravi.

Po gimnaziji je bil v precepu, ali bi se vpisal na fakulteto, vendar je kot svoj največji talent, ki bi ga rad gojil naprej, prepoznal nogomet. Podpisal je triletno profesionalno pogodbo z NK Aluminijem v prvi slovenski ligi, kjer je kljub redkim priložnostim za igro prišel do gola, nato pa se preizkusil v dveh klubih v Avstriji.

"Ko so se mi vrata pri avstrijskih klubih na nerazumljiv način povsod zapirala, sem vse svoje življenje popolnoma izročil Bogu, da me on pošlje, kamor želi," pripoveduje. Dva dneva pred koncem prestopnega roka se je pokazalo mesto zanj v klubu Brinje Grosuplje, kjer igra še danes.

Navdih za spoprijemanje z nogometnimi izzivi je našel v Ronaldu. "Predvsem mi je dal zavedanje, kako pomembno je vse vložiti v svoj talent. Obseden je s treniranjem, nikoli se ne ustavi, zato še pri štiridesetih dosega največje uspehe. Zelo je povezan s fatimsko Marijo. Kritike ga niso potrle, pač pa podžgale: bolj ko so ga kritizirali, bolje je igral," pripoveduje Marcel.

Nekaj podobnega lahko pove tudi o sebi: ob stereotipnih predstavah o nogometnem svetu, ki včasih žal držijo – pijača, nespoštljiv odnos do žensk, nepomembnost šolanja, igre na srečo, žuranje … – se je zavestno odločil za pot, nasprotno takšnim odklonom. "Opazil sem, da so področja, ki se jim moram izogniti. Do 21. leta nisem pil alkohola, no, danes z veseljem kaj poskusim v malih količinah."

V Marcelovi pripovedi o izkušnji z nogometom se pojavijo besede, ki jih pogosteje slišimo v verskem okolju: milost, blagoslov, preizkušnja … Vera ga zaznamuje od zgodnjih let. Veliko je prejel od staršev, bil je zelo dobro poučen, pripoveduje. "Pravzaprav tako dobro, da sem že od prvega razreda vsem razlagal o verskih stvareh in jih navduševal zanje."

Oče mu je namesto zgodbic za lahko noč pripovedoval svetopisemske zgodbe, še zlasti sta ga s svojo modrostjo nagovorila Salomon in Daniel. "Kar hitro sem spoznal, da me Bog nagovarja prek knjig," pove. V srednji šoli je Sveto pismo začel brati tudi sam, pozneje pa ga je začela pritegovati še druga krščanska literatura.

Posebej dragocen je bil zanj čas, ko je začel igrati za Aluminij: v sobi v Kidričevem je našel puščavo, veliko časa za molitev in branje. Rad je poslušal pridige, redno je začel moliti rožni venec, kar je bila svojevrstna vzgoja za zvestobo. Študentski verouk, kamor je začel zahajati, je bil zanj velika popotnica, saj so govorili predvsem o temah, kot so odnosi in spolnost, o katerih drugje redko slišiš, pove.

V nogometnem svetu nikoli ni imel težav pri izražanju svoje vere. "Že v srednji šoli so vsi vedeli, da sem veren, da redno hodim k svetim mašam. Zdi se mi zelo pomembno, da v vsakdanjem življenju ponosno pokažemo svojo vero. Ni nam treba kogarkoli siliti, se preveč izpostavljati, pač pa samo živeti evangelij in po tem drugačnem življenju, ki je marsikdaj v nasprotju s tem, kamor nas usmerja svet, bodo drugi prepoznali Boga," pove.

Pri tem, da je tudi na zunaj pokazal, da je kristjan, so mu veliko pomagali nogometaši drugih narodnosti, ki brez zadržka javno izkazujejo znamenja vere. "Premagal sem strahove pred tem in po odzivih sem videl, da je to nekaj najlepšega, kar lahko storim, saj so drugi pravzaprav veseli, da sem veren. Slovenci smo nekoliko zavrti glede tega, se malo preveč ubadamo s tem, kaj kdo misli."

Kdo je zanj Kristus? Prijatelj, ki želi, da z njim delimo vse, odgovarja Marcel, gorečnost ljubezni, ki samo čaka, da se odpremo, rečemo "Pridi", tako kot tudi Duh in nevesta pravita "Pridi" (prim. Raz 22,17). "Tako mu sploh damo možnost, da deluje v našem življenju. Potem se nam razodeva na toliko načinov …" Ljubezen do Jezusa je pri njem rasla postopno, prek različnih dogodkov, branja knjig, osebne molitve, obiskovanja maše, pogovorov s prijatelji, opazovanja narave …

Močan Jezusov dotik je izkusil lani, ko je s Skupnostjo Emanuel poromal v francosko mesto Jezusovega srca, Paray-le-Monial. V Jezusovi navzočnosti v Najsvetejšem je prepoznal neko središče, jedro: tam smo zares v njegovi bližini. "Od takrat se je poglobil moj odnos do spovedi, evharistije, molitve, petja, moja ljubezen do Cerkve …"

Na letošnjem letaku za romanje v Paray izstopa deklica, ki pred izpostavljenim Najsvetejšim na travniku sedi na tleh in riše. "Želel bi si, da bi med Jezusom in nami prišlo do takšnega prijateljstva, otroškega zaupanja. Da bi se lahko usedli ali pokleknili predenj, pred Najsvetejše, mu nekaj zapeli, nekaj narisali, se popolnoma sprostili pred njim in začutili njegovo neizmerno ljubezen v njegovi navzočnosti. V tem odnosu prijateljstva z njim imamo še ogromno rezerve."

Ob različnih katoliških skupinah in dogodkih, ki jih je obiskoval v Ljubljani, in mladih, s katerimi se je povezal, je v navdihu, da bi oblikovali še novo skupino, kjer bi se mladi po eno uro srečevali z Jezusom, našel veliko miru, zanj pa prejel potrditev med adoracijo v Parayju in pozneje v odzivu drugih. "Ljudje so prihajali kar sami od sebe," pove.

Od lanskega septembra se tako skupina mladih, večinoma študentov, vsakih štirinajst dni ob nedeljskih večerih zbere v eni od ljubljanskih župnij, po možnosti vsakokrat v drugi. Uro ob Jezusu v evharistiji prebijejo v prepletu tišine in slavilnih pesmi ter krajšega spontanega nagovora. V preostalih štirinajstih dneh pa molijo sami v kapeli na Viču. Srečanja so prinesla različne sadove, od povezovanja mladih do odkrivanja lepote različnih župnij v Ljubljani.

Kot enega pomembnih namenov teh nedeljskih večerov ob Jezusu so prepoznali molitev za duhovnike v posamezni župniji. "Prav je, da podpremo drug drugega, navsezadnje so oni naši pastirji, marsikdaj zelo obremenjeni, doživljajo svoje preizkušnje in skušnjave. Včasih smo do njih zelo kritični …, a kot je bilo rečeno na Kureščku, če bi toliko časa, kolikor ga namenimo za kritiziranje in obrekovanje duhovnikov, namenili za molitev zanje, bi bili oni že polni milosti in darov," pravi Marcel.

Na duhovništvo gleda kot na veliko poklicanost: "Predvsem se premalo zavedamo, kakšen blagoslov je v tem, da imamo duhovnike: samo po njihovih rokah smo deležni zakramentov, neposredne Božje pomoči. Preveč smo navajeni, da je cerkev v vsakem kraju, v večjih mestih pa celo več z mašami večkrat na dan. Nekoč sem prebral stavek, ki mi je ostal v spominu: Če bi bila maša samo na enem kraju in enkrat na leto, bi vsi drli tja, da bi lahko prejeli Jezusa v obhajilu."

Nogometaševo življenje je še bolj intenzivno, odkar se je lani jeseni vpisal na študij na Teološki fakulteti, kjer poglablja svoje znanje o veri in cerkvenem nauku. "Ta študij mi omogoča, da uradno raziskujem tisto, kar bi itak počel," pravi.

Še drug pomemben sestavni del življenja zanj je iskanje lepote, ki jo najde v glasbi, umetnosti, naravi in notranji in zunanji urejenosti. "Lepota nas vodi k Bogu, saj je on sam ljubezen in lepota," pravi.

Marcel želi biti odprt Božjim navdihom in jim slediti ter računa na njegovo pomoč. "Ni treba na vseh področjih vsega narediti meni, ampak mu dam možnost, da on deluje tam, kjer mene zmanjka," razmišlja in doda: "Sledim klicu, ki mi ga Bog polaga na srce, in zaupam, da bo on poskrbel za vse."

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 74, številka 26–27.