Oče in hči končala romarski podvig: “Njena energija mi je dala moč in pogum”

Pred vrati sv. Jakoba, na stopnicah španske stolnice v Composteli, skupina ljudi navdušeno ploska romarjema, ki se nekoliko razlikujeta od vseh drugih: 48-letnemu Cyprienu in njegovi 14-letni hčerki Philippine.

In zakaj sta Cyprien in Philippine tako posebna? Leta 2019 sta si zadala izziv, da bosta v več etapah prehodila 1.450 kilometrov od Pariza do Santiaga de Compostela in tako ozaveščala javnost o Downovem sindromu. Njuna šestletna pustolovščina se je končala 24. julija, na predvečer godu sv. Jakoba Velikega, ki je pokopan v Santiagu.

Oče in hči sta se vsako leto odpravila na romanje za povprečno dva tedna, prehodila pa sta sedem etap: prvo od Pariza do Vézelaya, nato iz Vézelaya v Bénévent L'Abbaye; iz Bénévent L'Abbaya sta romala do Sainte-Foy-la-Grande; od tam do Roncesvallesa; iz Roncesvallesa sta se odpravila do Nájere v Španiji, kjer sta morala romanje lani poleti predčasno končati, ker se jima je pokvaril posebej prilagojen voziček.

Poleti 2024 sta prepotovala 300 kilometrov med Ventoso in Leónom, letos pa sta končno sklenila pot v Santiagu de Compostela. To je bilo romanje, med katerim sta bila na poti deležna številnih srečanj, priložnosti, veselja in stisk.

"Zelo dolgo sem si želel prehoditi pot sv. Jakoba, toda podobno kot mnogi drugi ljudje sem čakal na dan, ko bom imel čas. Potem pa se je vse spremenilo, ko se je pred 14 leti rodila Philippine," je Cyprien pojasnil v pogovoru za Aleteio.

Vest o hčerini posebnosti in srčni bolezni, zaradi katere je morala biti pri treh letih operirana, je očetu življenje obrnila na glavo.

"To je spremenilo odnos, ki sem ga imel s seboj, z ženo, z otroki. Takrat se je sčasoma v meni porodila zamisel o tem romanju s Philippine. Kljub – ali morda raje navkljub – njeni drugačnosti sva se 30. junija 2019 odpravila na pot izpred pariške Notre Dame," pojasnjuje poklicni trener in svetovalec.

Da bi finančno podprl njuno romanje in poseben voziček za prevoz Philippine, se je Cyprien obrnil na velikodušnost ljudi. Njun projekt se je dotaknil src mnogih ljudi in uspelo jima je zbrati nekoliko več, kot sta upala.

Ob tem se je Cyprienu porodila še druga zamisel o snemanju dokumentarnega filma o tej pustolovščini: film naj bi bil kmalu na ogled javnosti. "Rad bi pokazal ljudem, kaj vse sva po njihovi zaslugi lahko doživela," je povedal Cyprien.

Ves čas romanja je na svojem Facebook profilu Compostelle Père Fille objavljal dnevnik.

Takrat si pravzaprav ni predstavljal, da bo ta projekt kdaj v resnici udejanjil.

"Ko sva se prvič odpravila na pot, nisva vedela, ali nama bo uspelo. Nisem vedel, ali bom lahko potiskal 70-kilogramski voziček in ali bo vse skupaj prezahtevno za Philippine, ki je bila takrat stara osem let."

Fizično je bilo resnično zahtevno. Poleg dežja in izjemne vročine sta imela še dodatno oviro: morala sta prečkati območja, ki so bila z vozičkom težko dostopna.

"Skupna višinska razlika je enaka štirikratnemu vzponu na Mount Everest. Spominjam se, kako sem imel težave z vozičkom na vrhu Cruz del Fierro, kjer je veliko skal, in Philippine je šlo kar na jok. Spraševal sem se: 'Kako nama bo uspelo?'" se spominja Cyprien.

V teh težkih trenutkih sta se oče in hči lahko zanašala na solidarnost svojih romarskih sopotnikov. Nekateri so z njima hodili nekaj minut, drugi nekaj dni. Nekateri so postali njuni prijatelji: to so bili ljudje, ki sta jih na poti srečevala leto za letom.

"Najin projekt na ljudi naredi vtis. Ustavijo se in se pogovarjajo z nama. Osupli so. To je bila priložnost, da se pogovarjamo o invalidnosti, o moči, ki jo ta daje najbližjim, staršem, bratom in sestram, ne da bi zanikali težave, ki so sorazmerne s srečo in močjo, ki nam jo Philippine daje v vsakdanjem življenju," pojasnjuje Cyprien, ki je tudi oče 22-letnega Timothéja, 20-letnega Dimitrija in 17-letne Agathe.

Dvojico so podprli tudi uporabniki interneta, pa njuni prijatelji in župljani. Da sploh ne omenjamo molitev domačega župnika Étienna Giveleta, ki ju je podprl na poseben način: na zadnjih kilometrih se jima je pridružil na poti in z njima romal do cilja.

"Vsako leto objavimo njun načrt poti na spletni strani župnije. Zelo sem vesel, da lahko z njima delim to pustolovščino, to je resnično veselje!" je župnik Étienne povedal za Aleteio.

In potem je bil tu še "Philippinin učinek". Deklica je leto za letom uživala v romanjih z očetom.

"Ne zmore zlahka izražati svojih čustev. Zapleteno je; občuti veliko stvari. Od nje se veliko naučim o tem, kako slediti svojemu srcu," ugotavlja Cyprien.

Ob tem priznava: "Njena energija mi je dala moč in pogum na teh 2.200 kilometrih. To je energija, ki jo zna posredovati. Philippine je borka; zna si postaviti cilj in storiti vse, kar je v njeni moči, da ga doseže. To je zelo navdihujoče!"

Ta pustolovščina je okrepila njun odnos med očetom in hčerko, obenem pa je spodbudila tudi njuno vero.

"V hoji je nekaj odrešujočega. Pravimo, da hodimo po Kristusovih stopinjah. Gre za to, da telo, srce in um spravimo v skladno sožitje. Hoja spodbuja premišljevanje in molitev," pravi Cyprien, ki dodaja, da se je njegova vera razvila tudi v smislu "žive vere".

Šest let pozneje, po sklenjenih sedmih etapah in prehojenih 2.200 kilometrih po Franciji in Španiji, sta Cyprien in Philippine ponosna, da sta se soočila s tem izzivom. "Dokazala sva, da invalidnost ni nujno ovira," pove Cyprien, obkrožen s svojo družino na stopnicah španske stolnice.

To je izkušnja, ki jo bosta ta dva pustolovca kmalu ponovila na kolesu s prikolico. Tokrat želita osvojiti ceste Evrope: prečkati jih nameravata od severa proti jugu.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.