Dan žalujočih je dan učenja bližine

Vsi smo že kdaj koga izgubili. Smrti so različne in včasih se zdi, da je od tega, kako nekdo zapusti ta svet, odvisno, kakšno bo žalovanje. "Saj je bil res že star," slišimo. Ali pa: "Zdaj ji je odleglo po dolgi bolezni." Sprašujemo se, kaj bi bilo prav čutiti. "Je sebično, da si še vedno želim, da bi bil moj pokojni svojec ob meni? Koliko časa lahko žalujem - bi moral to izgubo že preboleti? Zakaj še vedno boli? Zakaj v tem ne zmorem videti Božjega načrta?"

Pater Ivan Platovnjak, jezuit, s sodelavci vodi trimesečne programe za žalujoče, ki se jih lahko udeležite v Ljubljani, v Mariboru in v Radencih. Vse informacije najdete tukaj. P. Platovnjak je ob dnevu žalujočih zbral nekaj misli, ki nam lahko pomagajo razumeti, kako občutljiv in kompleksen proces je žalovanje. Objavljamo jih v nadaljevanju.

Smemo žalovati. Tudi mi, ki verujemo v vstajenje in večno življenje, žalujemo – ne zato, ker nimamo vere, ampak ker ljubimo. Kristus nas v žalovanju ne zapušča, ampak hodi z nami in joka, kakor je jokal za Lazarjem. Vera naj ne bo izgovor za potlačitev čustev, ampak moč, da jih sprejmemo, izrazimo in postopoma preobrazimo. Naj nas ne bo sram solza, bolečine, vprašanj, jeze ali občutkov krivde – to so naravni odzivi ljubečega srca. Kristjani nismo povabljeni v hitro pozabo, ampak na pot žalovanja, ki nam pomaga sprejeti izgubo ljubljene osebe, vzpostaviti nov, ljubeč odnos z njo in zaživeti novo poslanstvo.

Potrebujemo prostor in ljudi, ki nas poslušajo in sprejemajo. Čeprav je pogrebni obred izjemno bogat v tolažbi, pogosto sledi praznina. In prav v tem nas Cerkev in občestvo ne bi smela zapustiti. Iščimo in ustvarjajmo prostore, kjer smemo biti takšni, kakršni smo. Naj nas spremlja zavest: žalujemo, ker smo ljubili. Vsak sme žalovati po svoje. Smemo govoriti o svoji bolečini, kajti le tako se bo lahko preobrazila. Bog nas nikoli ne bo pustil samih – vedno bo z nami in po njem tudi naši pokojni. 

Ko spremljamo žalujoče, vedimo: naša bližina je neprecenljiv dar. Ne potrebujemo velikih besed ali modrih razlag. Največ pomeni preprosta, spoštljiva in sočutna navzočnost. Pogosto žalujoči ne iščejo odgovorov, temveč srce, ki posluša in sprejema. Bodimo tam. Poslušajmo. Ne presojajmo. Ne hitimo. Ne sprašujmo, kdaj bo bolje – raje vprašajmo: Kako ti gre danes? In potem poslušajmo. Ne pričakujmo, da bo žalujoči po enem mesecu ali letu že šel "čez to". Izgube ne more nič nadomestiti.

Vsako žalovanje ima svoj čas in svojo globino. Pomembno je, da bolečine žalujočih ne prezremo. Čeprav nas je morda strah, da bomo njihovo rano nevede odprli, bodimo ob njih. Mnogi si želijo govoriti o pokojnem, ga ohranjati živega v spominu – bodimo tisti, ki jim to omogočimo. Včasih že samo naša pripravljenost biti ob njih dela tihe čudeže. Ne pozabimo – po nas lahko žalujoči začutijo Božjo bližino. Po nas jim Oče po Kristusu nežno šepeta: Nisi sam, s teboj sem. Žalujoči ne potrebujejo le molitve, ampak tudi človeka, ki je z njimi, ki posluša, sprejema in ostane. Oboje je potrebno. Bodimo sočutni brat/sočutna sestra v Kristusu, ki z žalujočim nosi križ žalovanja ter z njim tiho hodi proti novemu upanju in življenju. 

Dan žalujočih je tudi dan učenja bližine. Mnogi žalujoči povedo stvari, ki jih moramo slišati: "Verjamem, da mnogi molijo zame in za mojega pokojnega. Hvaležen sem za molitve. Toda potrebujem tudi sočutno uho. Nekoga, ki me posluša, ki me ne prekinja. Bogu hvala, da sem ga našel. To mi je pomagalo, da sem lahko šel naprej brez antidepresivov." Drugi rečejo: "Ni minilo niti dva meseca od pogreba, pa nihče več ne omeni imena mojega pokojnega. Kakor da nikoli ni živel. Kakor da ni naredil toliko dobrega. To me neizmerno boli." In še: "Pred pogrebom sem imel veliko sorodnikov, znancev, prijateljev. Po njem pa se me mnogi izogibajo. Nihče noče govoriti o pokojnem. Kot da se me bojijo."

Morda niso bili lažni prijatelji. Morda samo niso vedeli, kako biti z nekom, ki žaluje. Morda jih nihče ni naučil, kako se pogovarjati s človekom v bolečini. Zato se raje umaknejo. Zato je dan žalujočih tako pomemben, da se zavemo stiske žalujočih in tudi svoje zadrege. Danes obstajajo dobre knjige, ki pomagajo razumeti, kako biti ob žalujočem: Pot žalovanja, Preobrazba bolečine, Z vsako smrtjo sem drugačna ... Nekateri žalujoči so zelo hvaležni tistim, ki so jim jih podarili. Knjige so jim pomagale. 

Marija: Žalostna Mati Božja

Evangelij poudarja: pri Jezusovem križu je stala njegova mati. Marija ne sedi. Ne zbeži. Stoji. Njena drža ni le telesna, ampak globoko duhovna: je navzoča. Vztraja v bolečini in prav s to svojo navzočnostjo postane zgled tudi nam. Mnogi gotovo veste, kako težko je stati ob bolnem ali umirajočem. Kako težko je biti tam, ko ne moreš več pomagati, razložiti, omiliti. A prav to – biti tam – je najdragocenejši dar. Tudi za žalujoče. Zelo pomembno je, da se jih ne izogibamo. Da smo ob njih – spoštljivo, tiho, sočutno, človeško.

Ne zato, ker imamo odgovore, ampak ker verjamemo, da je njihova bolečina sveta in vredna naše bližine. Marija nas uči: Bodi tam. Ne beži. Ostani. Žalovanje ni šibkost. Ni nekaj, kar bi morali preprosto "preboleti". Če ga vzamemo resno, nas očiščuje in poglablja. Če ga potlačimo, nas izčrpava in ohromi. Žalujemo zato, ker smo ljubili. Vsak sme žalovati na svoj način. In nič ni narobe, če žalujemo tudi več let. Bolečina izgube bližnje osebe bo vedno ostala. Ne bo pa vedno tako hromeča. Dan žalujočih želi dati prostor, kjer je žalost lahko izražena, slišana in sprejeta sočutno, brez sodbe, nasvetov ali poučevanja. Kajti le tako se lahko preobrazi v notranjo moč in postane vir sočutja za druge.