“Sem popolnoma drugačen očka, kot je bil moj oče meni”

Po nekaj letih sva se z Isaacom Palmo spet pogovarjala. V njegovem glasu je še vedno čutiti simpatični španski melos in raztegnjeno mašilo eee. Zaslišala pa sem tudi nekaj novega – štajersko besedno zvezo "te pa". Argentinsko-ptujski pevec je popolnoma zadovoljen z življenjem na Štajerskem. Čisto po slovensko na trgatvah pobira grozdje, dela vino in peče kruh. Še vedno pa velik del srca pušča v Argentini, najlepši državi na svetu, kot ji pravi.

V skladbi Ni kot Argentina poveste, da je majhna in skrita Slovenija postala vaš dom. Pred štirimi leti ste dejali, da znate skuhati govejo juho in da gledate Mamo Manko. Slovence ste že v teh štirih letih bolje spoznali. Kaj vam je pri nas domače in česa še vedno ne razumete?
Vse od mojega prihoda v Slovenijo sem odprt in prilagodljiv za sprejemanje tukajšnjih običajev. Tako mi je lažje in tudi bolj zanimivo. Naučil sem se kuhati, peči kruh, obiskujem trgatve in delam vino. Le na kolinah še nisem bil. K sreči živim na vasi v okolici Ptuja, kjer se da okusiti pristno slovensko tradicijo. Če bi kot tujec živel v Ljubljani, morda sploh ne bi okusil prave slovenske kulture.

Sprašujem se, od kod imajo Slovenci toliko energije! Nenehno delajo, celo do noči. Tudi jaz pomagam, delam in sem aktiven, a kar se dela in miganja tiče, imam vgrajen "termostat". Ta mi kaže, kdaj je čas za delo in kdaj za počitek. Všeč mi je, ko sem pri miru. Pri Slovencih pa ni tako.

Ste bolj za Messija ali Ronalda?
Bolj sem seveda navdušen nad Messijem, saj je tudi on Argentinec in rojaki se vedno podpiramo med seboj. Seveda proti Ronaldu nimam nič, a Messi je naš. Mislim, da v zgodovini še ni bilo takšnih nogometašev, kot so Messi, Ronaldo in Maradona.

Kakšni so občutki, ko je Messi nedavno tega odigral zadnjo domačo kvalifikacijsko tekmo?
V argentinskih novicah še niso čisto sprejeli tega in govorijo, da morda to le ni njegova zadnja tekma. Zaradi teh besed sem bolj pomirjen in upam, da bomo Messija še videli igrati.

Je tudi v Argentini toliko negativizma, sploh po forumih, kot ga je zaznati v Sloveniji?
Vsepovsod obstajajo nesrečni in frustrirani ljudje, ki svoja čustva kanalizirajo po spletu. Tudi jaz imam kdaj slab dan, a se še na nikogar nisem spravil na tako podel način. Splet je odlično orodje, a treba ga je znati pametno uporabljati.

Kako pa na kakšno tečno osebo, ki prestopi vaše meje, odreagirate v živo?
Vedno skušam biti iskren. Če se tisti dan počutim dobro, bom pretirana čustva po večini raje zadržal zase. V primeru slabega dne pa bodo moje reakcije bolj spontane; ne bom se sicer zapletel v prepir, bom pa malo bolj ostro odgovoril. Če se s človekom, s katerim se zapneva v konflikt, poznava, prijazno povem, kar mi ne ustreza. V primeru, da pred menoj stoji tujec, stvari zadržim zase in se ne ne vpletam v zadevo. Zakaj bi dovolil, da se iz nekega trenutka rodi nekaj slabega? Včasih je dovolj reči oprosti, vse je v redu, nasvidenje.

Nekje ste spregovorili, da z ženo Patricijo obiskujeta terapevta, ker se želita naučiti pogovarjati. Je največji izziv med vama različnost kultur?
Čutiva, da nama terapija pripada. Če imaš partnerja in deliš življenje z nekom, je najbolje, da obiskuješ terapijo. Gre za čudovit čas, ko se lahko odpreš, govoriš pa tudi prisluhneš drugemu in dovoliš, da ti pojasni stvari. Na življenje začneš gledati drugače, v pozitivnem smislu seveda.

Najina komunikacija je bila nekoč sestavljena iz majhnih prepirov, ki so bili posledica različnih kultur. Odkar obiskujeva terapevta, se je najin odnos močno izboljšal. V partnerstvu se, ko trčimo ob kakšen konflikt, vsi znamo iti "tihe maše". Če si ne vzamemo časa za globok pogovor o tem, kar nam leži na duši in srcu, moramo preizkusiti terapijo. Mimogrede, terapija ni več tabu.

Kadar nimava seans, si s Patricija tudi doma vzameva čas drug za drugega; skuhava si topel čaj in se pogovoriva o dogajanju med nama in v družini v tem tednu. Nedvomno je tudi pod domačo streho mogoče živeti zadovoljno in v miru.

Imate dva otroka. Kaj jima želite z ženo privzgojiti?
Odkar sem ata, se je v meni rodilo nekaj novega; na svetu je novi Isaac. Ker pri sebi nimam svoje argentinske družine, se trudim, da bi v sebi našel svoje spomine, lepe trenutke in svojo zgodovino. Moram priznati, da redno potujem po sinapsah svojih možganov. Navdušen sem nad očetovstvom in nad Patricijinimi pohvalami o tem, da sem prisoten, dober in skrben oče. Da se trudim otrokom vedno posredovati kakšno močno sporočilo, ki jim bo pomagalo v življenju.

Sem popolnoma drugačen očka, kot je bil moj oče meni. Z vsako generacijo se kvaliteta vzgoje izboljšuje. Tudi sam upam, da bodo moji otroci boljši starši, kot sem sam. Otrokom rad prebiram knjige, pripovedujem zgodbe, skrbim za nego, jih oblačim. Ko gledam nazaj, opažam, da tega od očeta nisem dobil, saj je bil zaradi dela precej odsoten. Nega in skrb otrok sta bila domena moje matere.

Oba s Patricija sva predana starša. Moram jo pohvaliti, da prebere ogromno knjig o vzgoji. Obema nama je pomembno, da socialna omrežja in tehnologija ne pridejo tako hitro do triletnega Noela in petletne Isabelle. Radi si pogledamo kakšno lepo risanko in gremo potem spat. Veliko se igramo zunaj, skačemo na trampolinu in se igramo z igračkami. Izogibava se temu, da bi morala otroka imeti tablico in telefon. Ko ju bosta potrebovala za delo, jima bo to omogočeno. Če imate radi otroke, jim ne dajajte tega – ni zdravo.

Kaj vašega in kaj Patricijinega vidite v Noelu in Isabelli?
Od mene sta prevzela to, da sta dobre volje in se rada šalita. (Včasih se celo preveč šalim.) V očeh jima sijeta nagajivost in navihanost. Sta ročno spretna, saj je tudi meni všeč delo z rokami. Dajte mi kos lesa ali kovine in v nekaj minutah vam bom izdelal obešalnik, napis v 3D ali kaj tretjega. Smisel za to sem dobil od očeta. Tudi otroka zelo lepo rišeta in barvata ter izdelujeta origamije.

Po Patriciji sta prevzela veliko ljubezni in vztrajnosti. To, da se ne predaš zlahka, je za življenje vrhunska popotnica.

Pred dvema letoma ste bili z družinico v Argentini. Kako ste otroka pripravili na obisk države in sorodnikov?
Rekel sem jima, da bosta odpotovala v najboljšo državo na svetu in najlepše mesto na svetu, Puerto Madryn v Patagoniji, kjer imamo lepo kombinacijo morja in sipin. Otrokoma sem dejal, da ju v Argentini čaka polovica družine. Ti ljudje so za njiju zelo pomembni, a niso imeli sreče, da bi lahko živeli blizu. Dodal sem, da ju že nestrpno pričakujejo, da se spoznajo in družijo.

Kakšna je bila ta izkušnja za njiju?
Noel je takrat komaj začel hoditi. Ko opazujemo fotografije, naju sprašuje: kje sem bil, kaj sem tu delal? Isabella je bila obiska sorodnikov zelo vesela. Enkrat jih je že obiskala in je komaj čakala ponovni obisk. Zanimivo je, da ob prihodu ni želela govoriti špansko, čeprav je znala nekaj malega. Menila sva, da bo morda vsaj malo razumela. S Patricijo sva šla v tamkajšnjo trgovino, Isabella pa je ostala pri babici. Ko sva se vrnila, me je mama začudeno pogledala in dejala: "Ne morem verjeti. Isabella govori špansko in vse razume." Vprašal sem jo, ali se šali, a je zanikala. Očitno jo je bilo sram govoriti pred nama. V tem trenutku govori špansko zelo dobro, tako kot jaz slovensko.