Svet še vedno pretresa smrt 31-letnega Američana Charlieja Kirka – kristjana, moža in očeta dveh otrok. V srcu marsikaterega vernika se ob tem pojavi strah
Charlie je bil ustanovitelj konservativne aktivistične organizacije in odličen govorec. Zagovarjal je življenje od spočetja do naravne smrti, mlade je spodbujal k ustvarjanju družin in jih usmerjal h krščanskim vrednotam. Rad je odgovarjal tudi na provokativna vprašanja, toda vedno brez nasilja. Vera v Jezusa je bila njegov ponos in njegova edina prava pot.
Potem pa smo tukaj mi, kristjani, ki to opazujemo. Pogovor hitro nanese na to, da je v Cerkvi vse narobe, da smo napadeni in da bodo, tako ali tako, prevladala druga verstva in ideologije. Velikokrat se skrivamo in se v pogovorih z ljudmi prilagodimo, samo da ne izpademo preveč farški. Ta izraz se je pogosto pojavljal v času naših dedkov in babic. Uporabljali so ga kot žaljivo oznako za ljudi, ki so redno hodili v Cerkev. Danes pa je dovolj že to, da na svojih družabnih omrežjih objaviš odlomek iz Svetega pisma in pokažeš, da ti krščanska vera nekaj pomeni – pa ti hitro prilepijo etiketo.
Charlie je to počel brez sramu in brez dvomov, a mu je bilo odvzeto življenje. Kaj pa zdaj? Naj sploh še kaj objavim? Naj še povem, da sem kristjan, in zagovarjam svoje vrednote? Kaj pa če se tudi meni kaj zgodi?
Za Charlieja je bilo to poslanstvo. Zavedal se je, da je njegovo življenje ogroženo, a je v svojem kratkem času naredil ogromno za širjenje krščanskih vrednot. Njegovo življenje je bilo tvegano vsak dan. Njegov zgled nam mora dati moč, da delujemo po kapljicah. Vsak izmed nas je lahko ta kapljica.
Časi so taki, da ali izberemo mlačnost ali pa tvegamo (v skrajnem primeru tudi življenje). Sveto pismo pravi: "Ker si mlačen in ne vroč in ne mrzel, te hočem izpljuniti iz svojih ust," (Raz 3,16). Tega si verjetno ne želimo. Torej moramo tvegati, pokazati svojo pripadnost in ne dovoliti, da nas drugi preplavijo s svojo ideologijo. Seveda počnemo vse to spoštljivo in z ljubeznijo. Vsi smo namreč Božji otroci, tudi tisti, ki imajo drugačno mnenje od našega.
Charlie je na vprašanje, kako želi, da si ga bodo ljudje zapomnili, odgovoril: "Po tem, kako pogumno sem zagovarjal svojo vero."
Naj nam bo v spodbudo odlomek iz Svetega pisma: "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti veliko je vaše plačilo v nebesih." (Mt 5,11–12)
