5 preprostih navad, kako otroke naučiti spoštljivosti pri sveti maši

Ko gremo k maši, vedno upam, da moji otroci ne bi celo uro hrepeneli po tem, naj je bo čim prej konec, da bodo končno lahko odšli iz cerkve.

Iskreno upam, da se učijo, kako biti navzoč pri sveti maši, izkoristiti čas za molitev in poslušanje Božje besede ter Boga častiti tudi s telesnimi kretnjami.

Privzgajam jim teh pet drobnih navad:

S poklekom pred tabernakljem potrdimo Jezusovo navzočnost v sveti hostiji. Tega se lahko naučijo že malčki: prejšnji teden sem opazila triletno deklico, ki je pokleknila in s tem prikupno posnemala svojega očka, ki je pokleknil pred njo.

Zakaj to počnemo? Otrokom poskušam pojasniti tako, da lažje razumejo: "Tako so ljudje nekoč pozdravljali kralje in kraljice, mi pa s tem pokažemo, da je Bog naš kralj."

Če moramo med mašo prečkati glavno ladjo, se ustavimo in priklonimo proti tabernaklju ali oltarju (običajno sta oba na sredi cerkve).

To preprosto dejanje priznava Jezusovo navzočnost vsakokrat, ko gremo mimo posvečene hostije, ne glede na to, ali smo v prednjem ali v zadnjem delu cerkve. Izkazuje spoštovanje in češčenje v Božji hiši. Več o tej navadi lahko preberete tukaj.

Med posvetitvijo, ko duhovnik povzdigne hostijo, svojim otrokom rečem, naj v srcu molijo: "Moj Gospod in moj Bog." Besede apostola Tomaža potrjujejo čudež, ki se dogaja v tem najsvetejšem trenutku na zemlji.

Po prejemu svetega obhajila otroke spodbujam, naj se odkrito pogovorijo z Jezusom, svojim najboljšim prijateljem, medtem ko je tako zaupno navzoč v njih:

Pri prejemanju svetega obhajila obstajajo različne kulturne navade. Nekateri ob prejemu evharistije pokleknejo. Drugi za trenutek sklonijo glavo, ko duhovnik dvigne hostijo in reče: "Kristusovo telo". Tretji se po prejemu hostije pokrižajo.

Vsak naj izbere način, ki mu je blizu, pomembno pa je, da prejem Najsvetejšega razumemo kot velik Božji dar in smo zanj hvaležni.

Pred leti sem slišala kratko navodilo na to temo: "Cerkve ne zapustimo, dokler duhovnik ne odide izpred oltarja. Takrat je maše konec."

Maša ima svoj uradni konec in pred tem ne hitimo ven, razen če gre za kaj nujnega. To pravilo je drobno dejanje potrpežljivosti in spoštovanja. Trenutki ob koncu svete maše so primerni za zahvalno molitev: "Za kaj se želiš ta hip zahvaliti Bogu?"

Če so oznanila zelo dolga, lahko otroci prelistajo svoje molitvenike ali knjižico o svetnikih, ki nas vedno spremljajo pri sveti maši.

Te navade se ne bodo ukoreninile čez noč. Toda geste, ki jih opravljamo s telesi, imajo svoj pomen. Ta drobna dejanja češčenja počasi prerastejo v spoštovanje do vsega Božjega. Ne pomenijo zgolj lepega vedenja ali cerkvenega bontona. Gre za to, da svoje otroke učimo, naj bodo z vsem bitjem navzoči pri sveti maši in naj se z vsem srcem odzivajo na obilje Božje ljubezni.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.