Tokratna sogovornica Tina Bončina se opiše kot zdravnica in psihoterapevtka in zatorej manjkajoči člen med tem, kaj so psihične in kaj fizične težave. Je tudi prva slovenska terapevtka logosinteze in avtorica dveh knjig. Postala je specialistka za izgorelost in o tej temi tudi napisala knjigo. Zatem pa še eno, ki govori o tem, kako se izluščiti v pravo različico sebe. Poleg vloge predavateljice, avtorice in psihoterapevtke je tudi mama dvema najstnikoma, žena in skrbnica kužka. "Sem radoživa in radovedna oseba s strastjo do življenja," doda.
Kaj človeka v življenju premakne, da res naredi spremembo, zapusti cono udobja?
Dovolj slabo mora biti. To je ta nesrečni del spremembe, da je ne naredimo takrat, ko bi bilo smiselno, ampak šele takrat, ko to res potrebujemo. Na to gledam bolj z vidika življenjske energije, torej dokler se da še zdržati, saj kar gre, moral bi, enkrat bo treba ... ni premika, ko pa enkrat rečemo dovolj, ne bom več tako, pa dobimo proaktivno energijo in premaknemo se v pravo smer. Takrat se odločimo za novo pot.
Kar je pa lahko tudi zelo težko, strašljivo, ne vemo, kaj nas čaka, to je vendar sprememba načina življenja, rutine, negotovost, ...
Izogibam se valorizacijam težko, hudo itd., ker je to vse naše individualno dojemanje. Na podlagi slabih izkušenj sklepamo o prihodnosti. To je sicer evolucijsko pogojena značilnost možganov, da smo nenehno pripravljeni na najslabše.
Vendar mi na srečo ne živimo več v tako nevarnem življenju, da bi bilo naše življenje nenehno ogroženo, ostaja nam pa ta refleks. In čeprav se res bojimo boleče spremembe, bo po tem bolje. Moj prijatelj je lepo rekel: "Za bolečino so nebesa." To se mi zdi navdihujoče. Ko prebrodimo to, dosežemo boljše stanje.
Treba se je zavedati, imamo zastarel vzorec v možganih, saj smo ga izdelali kot otroci. Zdaj nismo več otroci. Ti težko nekaj prebrodijo, odrasli pa kar nekako zmoremo, saj imamo kapacitete za to. Če ne zmoremo sami, prosimo za pomoč. Če ne gre takoj, malo počakamo. Če ne zmoremo vsega naenkrat, razdelimo na dele.
Um nam lahko ves čas prigovarja, da ne bo šlo, grozno je, trpela boš ... Toda to je avtomatizem. Velja si zapomniti, da prva misel ni nikoli prava, druga je. Prva misel je refleksna in nas ščiti pred neuspehom, druga pa je naša, odrasla, temelji na naših odločitvah.
Vedno je prvi korak pri spreminjanju ali osebni rasti, da se zavemo, da nam nekaj ni všeč. Potem ozavestimo, kaj je to. Nato se sproži ideja o katastrofi, ki jo sprejmemo in ne sodimo, nato pa šele sledi zrela misel: "Tudi če je težko, pomeni, da je možno. Bom že po korakih, ni treba vsega danes."
Veliko se ukvarjate z izgorelostjo. Ali bi zaradi prej omenjenega osebnostnega premika manj ljudi doživelo izgorelost ali zaradi ob tem spremljajočega stresa in napora še več?
Če bi ljudje živeli bolj v stiku s sabo in se manj bali napak, ki so del poti, potem bi bilo izgorelosti manj. Vendar to je osebni del, treba je poudariti, da izgorelost ne nastane samo zato, temveč tudi v kontekstu. Kontekst trenutne družbe pa je dobiček in rast. Vse čim hitreje, čim boljše, za čim več denarja ... Ta del je napačen, kot družba smo zašli.
V resnici naj bi delali zato, da dobro živimo, ne pa zato, da bo nekdo dobro zaslužil z nami. Če živimo v skladu s tem, da poiščemo tako domače kot notranje in delovno okolje, s tem, da smo v stiku sami s svojimi potenciali, potem je potenciala za izgorelost manj. Vodje bi vodili na boljši način, podjetja ne bi imela vseobsegajočih ciljev, zaposleni bi se počutili videni, slišani, vredni, spoštovani in del skupnosti.
Omenili ste stik s sabo. Ali sploh razumemo ta pojem?
Če se jaz zavedam, kakšne so moje kvalitete in vrline, se lažje zavedam tudi, kje in kakšni so moji primanjkljaji. To dvoje sprejemam kot del sebe in znam to prepoznati v določenih situacijah in reagirati skladno s tem. Delujem po sistemu dobre prakse: kaj znam, kaj je željeni cilj, koliko lahko naredim sam/a, česa ne morem, kdo mi lahko pri tem pomaga. Da ni le akcija ‒ reakcija, ampak da po Victorju Franklu med akcijo in reakcijo znam odpreti prostor, torej da znam razmisliti, izbrati svojo odločitev in šele nato odreagirati.
Za to pa moram tudi vedeti, kdo sem. Če sem v stiku s sabo, se zavem, da sem se ustrašila, ker je morda nečesa veliko zame, torej bom razdelila na dele itd. Če sem v stiku s sabo, vem, kaj čutim, vem, kaj razmišljam, znam se ustaviti, umiriti in izrabiti svoje potenciale.
Kakšni ljudje izgorevajo? Lahko narcis izgori?
Izgorevajo perfekcionisti, deloholiki, ljudje, ki se ne znajo ustaviti, ki so stalno močni, hlepijo po pohvali in priznanju o svoji vrednosti. Po tej logiki narcis ni tipičen kandidat za izgorelost, ker ima nek drug sklop težav. Narcis se ukvarja bolj z lastno vrednostjo, torej si okolje organizira tako, da je zadovoljeno njegovim potrebam. Raje bo izkoristil druge, da bodo izgoreli zanj. Zato je toliko vodij narcisov, saj so idealen profil, da izkoriščaš druge sebi v prid.
Izgorevajo ljudje, ki navzven delujejo kot najboljši delavci. Vendar obstaja pomembna razlika med delavcem, ki zdravo dela, in delavcem, ki se trudi za pohvale. Prvi dela s pozitivnim znakom in se zna nagraditi in uživati v tem, drugi pa izgublja energijo, saj ne dela zase, temveč za druge.
Občutek imam, da je izgorelosti več. Ali se samo več govori o tem?
Kombinacija obojega je. Z digitalno dobo je nastopila tudi večja obremenitev. Stalno smo obdani z dražljaji, nenehno imamo občutek, da nekaj zamujamo ... kaj bi vse morali. Ta del nas izčrpava. Potem pa je tu še zaplet, da tisti čas, ki ga zaradi pomoči tehnologije prihranimo, porabimo za še več dela.
To ni zdravo, saj imamo končno mnogo sposobnosti za delo. Tako se hitro zgodi, da imamo dela za delovno mesto in pol. Delati je treba dovolj dobro. In nenazadnje se izgorelost zdaj tudi bolj prepoznava, vedno več bolezni je stresno pogojenih (hipertenzije, debelosti, zasvojenosti, skeletno-mišične težave), kar vodi v večje številke obolelih. Živimo na nezdrav način na visokih obratih.
Kaj menite, kam gremo kot družba? Imamo razlog za skrb ali smo lahko vsaj malo optimistični?
Optimizem vidim v mladih. Veliko delam z mlajšimi zaposlenimi, ki jih trenutni nadrejeni sicer ne razumejo. Imajo dobre vrednote, niso toliko obremenjeni s preteklostjo, hočejo boljši svet, hočejo se povezovati, hočejo trajnostno politiko in gospodarstvo.
Če pa gledam, kako se dogajajo premiki moči znotraj svetovnih velesil, kje smo kot Evropa in kako ravnamo z naravo, postanem globoko pesimistična. Groza me je, da je denar sveta vladar, da v stoletjih nismo presekali tega, da ne znamo živeti kot skupnost in v spoštovanju drug do drugega.
Napisali ste dve knjigi, in sicer Izgorelost – si upate živeti drugače? ter A to je vse, kar je?. Priznam, da sem si ju izposodila zaradi priprave na intervju, na koncu pa brala iz povsem osebnih vzgibov. Veliko odgovorov sem prejela, hvala! Kaj vas je spodbudilo k pisanju? Navsezadnje je podobnih knjig kar nekaj.
Drži, priročnikov o osebni rasti je veliko. Tudi to je odraz časa. Na začetku intervjuja sva govorili o stiku s sabo, ki smo ga izgubili. Seveda ljudje zato iščejo pomoč. To je zdrav vzgib, težko pa je ločiti zrnje od plevela v celotni ponudbi.
Za pisanje knjig sem se odločila, ker se mi je zdelo, da imajo moji klienti potrebo po tem. Stalno sem morala razlagati eno in isto, zato sem napisala knjigo. Prva knjiga (Izgorelost – si upate živeti drugače?; op. n.) se še po petih letih dobro prodaja. Napisana je kot priročnik, za kar gre zahvala urednici Sandi Šukarev. Z mislijo na izgorele, ki težko držijo koncentracijo, je tudi grafično drugače oblikovana, da branje ni napor.
Druga (A to je vse, kar je?.; op. n.) je nastala, da odgovori še dodatno tem, ki so se morda iz najhujšega že izvlekli in iščejo smisel. Z leti se nabere veliko prtljage. Kar nam je služilo v mladosti, da smo preživeli, okoli tridesetega leta postane samo še nadloga. Kar ti je služilo v prvi tretjini življenja, ti v drugi ne. In če želiš v zadnji tretjini dobro živeti, se je treba tega otresti.
Jung je rekel, da je nekoč treba opustiti sanje o srečnem otroštvu. Kakršen si, si. Najbolje je pri sebi poiskati, kar je dobrega, sprejeti pa tudi senčno stran sebe. To je pa težko narediti, dokler ne vemo, katere so te potrebe, ki so ostale nezadovoljene. Ko to naredimo, se lahko premaknemo. Tako je nastala druga knjiga z delovnim zvezkom, da lahko bralec po korakih melje, kar je zapisano.
Povsem konkretno: kaj lahko vsakdo izmed nas naredi za boljše psihično in fizično zdravje?
Vsak posameznik se lahko ustavi in pet minut na dan sedi sam s sabo, spremlja svoje dihanje in sprejme stvari takšne, kot so, in nič ne sodi ali rešuje. Temu lahko rečemo meditacija, čuječnost, molitev, sedenje v miru ... Če to počnete v gozdu, so dodatne bonus točke, če dlje, še več točk. To bo prineslo eno notranjo moč.
Če pa še kaj dobrega pojeste, dobro prežvečite in uživate, se še naspite, pa ste že zdravi. Seveda pa je gonilo sveta ljubezen. Brez ljubezni ni zdravja.
Kaj pa, da bomo kot družba boljši?
Veliko stvari počnemo iz strahu, da bomo drugačni, da ne bomo pripadali, da bomo nerazumljeni, zavrženi ... Če se znebimo tega strahu, se znebimo tudi strahu pred drugačnostjo, pred tem, da nam bo nekdo škodil. To je boljši poligon za bolj pristne odnose. Ti vodijo do sočutja, solidarnosti in spoštovanja. Če ni strahu, je vse lažje. Strahu pa ni, ko je sprejemanje. Tako se zapre to zanko.
