Spominjam se otroških let, ko sva s starejšo sestro skupaj z mamo na roke prali perilo. V kopalnici smo imeli velik kotel s kuriščem, in ko smo želeli imeti toplo vodo za kopanje ali pranje perila, smo zakurili in voda se je kmalu segrela. Še posebej mi je ostalo v spominu, kako smo ob rojstvu mlajših sester skupaj z mamo na roke prale plenice.
Zdaj, ko so moji starši onemogli, sem prevzela pranje njihovega perila. Seveda danes to opravilo s pomočjo pralnega in sušilnega stroja ni težko. Je pa sicer čas, ko doma negujemo onemoglo mamo, kljub strokovni pomoči negovalke, še vedno za vse nas zelo zahteven. Prej mi, kot naša mama, imamo veliko priložnosti, da zorimo za nebesa. Vsaka situacija, pa naj bo še tako čudna in težka, nam je podarjena in nas prečiščuje ter nam pomaga prepoznavati in ločevati pleve od zrnja.
Na žehto iz otroštva sem se spomnila, ko sem zjutraj prebirala Sveto pismo in pred Bogom preiskovala svoje srce in občutke prejšnjega dne ter vse to zapisovala v svoj molitveni dnevnik. Brala sem odlomek o Mojzesu, ki je prihajal s Sinajske gore in ni vedel, da koža njegovega obraza žari (2 Mz 34,29).
Ob tem odlomku sem se spraševala, kakšen je bil Mojzesov pogovor z Bogom. Je bilo to prijateljsko kramljanje ali je bil to trd pogovor, ki je bolj spominjal na prepir in pogajanje? Pogovarjala sta se namreč o upornem in trdovratnem izraelskem ljudstvu, ki je bilo celo tako trmasto, da sta si še lastništvo nad njim podajala iz rok v roke.
Zakaj je potem žarela koža na Mojzesovem obrazu? Zaradi "pogajanja" z Bogom? Bi morala tudi jaz tako zavzeto moliti za vse, za katere molim, kot je molil Mojzes: "Vendar zdaj, ko bi ti odpustil njihov greh! Če pa ne, izbriši, prosim, mene iz knjige, ki si jo napisal!" (2 Mz 32, 32). Mojzes je sebe ponudil v zameno za njihovo rešitev. Mar ni tudi Jezus v vrtu Getsemani storil enako, mar ni tudi On samega sebe ponudil v odkupnino za vse nas?
Kaj pa jaz, kaj se dogaja v meni, ko prosim za moje bližnje? Kaj prinašam Gospodu v dar? Vem in razumem! Vedno znova mu prinašam svoja "umazana oblačila" in potem sledi "žehta". Kaj to pomeni in kako to razumem? Vem, da je On edini, ki more v vodi in krvi, ki je pritekla iz njegovega prebodenega srca, oprati in pobeliti vse madeže naših grehov in prestopkov.
Zaradi Njega, njegove dobrote, ljubezni in usmiljenja, zaradi njegove smrti na križu in njegovega vstajenja imamo lahko vsi, ki vanj verujemo, bela oblačila. Tudi vsi mi, ki ob onemogli mami zorimo za nebesa. Zato Ti hvala, Gospod, da se nikoli ne naveličaš izpirati iz mene moje umazanije.
Priznam, popolnoma sem odvisna od tebe! In prav je tako.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
