V filmih in ljudskih pripovedkah se pogosto pojavlja zgodba o nekom, ki gre v pekel, da bi iz njega rešil ljubljeno osebo, jo nekako obudil od mrtvih ali jo pripeljal iz pekla v nebesa.
Ta znana zgodba pa v kontekstu krščanskega verovanja v posmrtno življenje žal ni mogoča.
Jezus v priliki o bogatašu in Lazarju sam pojasni, da obstaja "prepad" med obema večnima svetovoma:
"Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam." (Lk 16,26)
Katekizem Katoliške cerkve prav tako pojasnjuje, da je odločitev za pekel po smrti dokončna in je ni mogoče spremeniti:
"Naš Gospod nas opozarja, da bomo ločeni od njega, če se ne zmenimo za lajšanje velikih potreb ubogih in malih, ki so njegovi bratje. Umreti v smrtnem grehu, ne da bi se ga bili skesali in ne da bi sprejeli usmiljeno božjo ljubezen, pomeni po svoji lastni svobodni izbiri ostati za večno ločeni od njega. In to je tisto stanje dokončne samoizključitve iz občestva z Bogom in z blaženimi, ki ga označujemo z besedo 'pekel'." (KKC 1033)
Odločitev za pekel je naša lastna in dokončna – ni več poti nazaj. S tem se izključimo iz nebes in ta odločitev je trajna.
Čeprav bi se to lahko zdelo kot dobra zgodba za film ali roman, iti v pekel, da bi nekoga rešili in ga pripeljali v nebesa, ni mogoče.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Kristina Knez.
