“Poročno obleko sem si sešila sama”

Poleg vsega zgoraj naštetega je Ana še zapisovalka besed, šivilja, ustvarjalka in ljubiteljica umetnosti v različnih oblikah. Navdihuje se v naravi in gorah, v iskanju lepote in občudovanju umetnosti pa najde svoj temelj. Iz vseh teh zanimanj je izhajal tudi njen študij umetnostne zgodovine in slovenistike.

1. Kakšen je zate idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva se zame začne zgodaj zjutraj, pravzaprav točno ob sončnem vzhodu, ko v miru vstanem, odprem okna in opazujem prve sončne žarke. Nato skuham kavo in pozimi tudi čaj. Ob kavi nekaj časa berem, potem pa pripravim zajtrk zase in za moža Matija. Skupaj zmoliva in se odpraviva vsak po svoje v dan. V celoti se to jutro zgodi malokrat, a vsaj za del tega se vsak dan potrudim.

2. Ko se zjutraj pogledaš v ogledalo, si rečeš …?
Najprej, da si moram še počesati lase ali pa kaj malce kritičnega, potem pa vsako jutro poskušam na sebi opaziti vsaj eno stvar, ki mi je všeč. Včasih je to outfit, frizura ali drža – vedno nekaj, zaradi česar se skozi dan počutim bolj samozavestno.

Mnogokrat to ni preprosto, precej let sem namreč preživela predvsem v kritiziranju svoje podobe v ogledalu, a prav zato se zdaj zavestno opominjam na to, da vsak dan najdem nekaj, kar mi je všeč. Čutim, da moja urejena zunanjost in okolje na nek način odsevata urejeno dušo, zato sem rada lepo oblečena, rada imam urejene lase in nohte, všeč mi je, da je v mojem videzu prisotna nekakšna harmonija.

3. S čim, kje in kako se duhovno napolniš?
Zelo lepo mi je živeti duhovno življenje v dvoje. To področje še vedno skupaj odkrivava: kaj nama ustreza in kaj so stvari, v katerih se razlikujeva. Najina skupna molitev je včasih kar dnevni odlomek Božje besede in pogovor o njem. Vedno greva tudi skupaj k maši. Že od nekdaj pa me duhovno napolnijo sprehodi in izleti v naravo – občudovanje lepote stvarstva. Ena od najpogostejših fotografij na mojem telefonu je sončni zahod. Prav v naravi se največkrat zgodi, da spontano rečem: "Gospod, kako je to lepo! Hvala."

4. Letos si urednica Najsta, že nekaj let pa urejaš rubriko Mladi val v Naši družini. Kaj je tvoje vodilo pri pisanju za mlade?
Želim si iskati teme, dogodke in ljudi, ki bi mlade lahko nagovorili. Mladi so vsak dan zasuti z ogromno informacijami, zato jim želim ponuditi vsebino, ki jim pomaga razmišljati in najti odgovore, ki jih ne dobijo drugje. S sodelavci se trudimo za raznolikost: članki zajemajo vse od osebnih in ljubezenskih odnosov, verskih vprašanj, do zgodb posameznikov ter dogodkov v mladinski pastorali. Tako lahko vsak najde nekaj zase – nekaj se ga dotakne, ga spodbudi in mu morda da kakšno novo idejo, kam se lahko vključi.

Glavni cilj teh medijev je povezovati katoliške mlade in jim prinašati Boga. Želimo biti dodana vrednost med vsemi informacijami, ne pa še en vir hrupa. Zato pri načrtovanju in pisanju aktivno sodelujejo mladi sami – večinoma so pisci srednješolci in študenti. Tako vsebine izhajajo iz njihovega sveta in jih res nagovarjajo.

5. Pred manj kot enim letom si se poročila. Kako si z možem najraje vzameta čas drug za drugega?
Zelo rada preživljava čas skupaj, predvsem uživava v večerih, ko sva oba doma in se nama nikamor ne mudi. Včasih igrava družabne igre ali rešujeva križanke, skupaj bereva ali pa pogledava kakšen film. Poleti sva veliko hodila v hribe in na sprehode. Včasih pa so najlepši trenutki bližine, ko vsak dela svojo stvar, ampak veva, da sva skupaj in da se imava rada.

6. Preizkušnja, za katero si v življenju najbolj hvaležna, in kaj si se iz nje naučila?
Ne vem, če bi to poimenovala kot preizkušnja, a zdi se mi, da sem se največ naučila v obdobju, ko sem začela skrbeti sama zase, ko sem se na začetku faksa iz dijaškega doma preselila in se kar naenkrat znašla sama. Prihajam iz velike družine in ker sem bila v dijaškem domu, mi do takrat ni bilo nikoli treba živeti sama.

To je bil zame velik preskok in v tistem obdobju sem največ spoznala o sebi – na področju odnosov, prioritet, iskanja rutine, ki mi ustreza, učenja dobrih navad in samodiscipline. Takrat se je najbolj prečistilo, na kakšen način razmišljam, kdo si želim biti, s kom se želim družiti, kako si razporejam čas. Začetna osamljenost me je spravila v gibanje za spremembe v načinu življenja.

7. Sicer si slovenistka in umetnostna zgodovinarka, ukvarjaš se s pisanjem za Družino, a počneš tudi marsikaj drugega. Kateri so tvoji najljubši hobiji?
Moj tradicionalni odgovor na to vprašanje je bil vedno branje. To je še vedno res, imam pa tudi precej umetniško naravnanih hobijev: rada rišem, slikam, vezem in šivam, pri čemer sem čisti samouk, a se trudim, da bi se še kaj naučila. Sešila sem si tudi svojo poročno obleko. Ko sem se poročila, sem začela tudi veliko več kuhati in ugotovila, da mi je to zelo pri srcu in mi veliko pomeni.

Rada tudi plavam, kolesarim, smučam in hodim v hribe. Precej mojih hobijev je takih, ki bi se jim lahko reklo "hobiji starih mam" in "Pehta hobiji" – zelo rada nabiram domače čaje. Enkrat sem bila na skavtskem taboru poimenovana za Pehto, kar sem vzela kot kompliment.

8. Misel, ki te spravi pokonci, ko si slabe volje?
(smeh) To je Matijev vpliv, ampak v njegovi najljubši knjigi Štoparski vodnik po Galaksiji je na naslovnici z velikimi črkami napisano "samo brez panike" in vsakič, ko gre kaj narobe, če sem slabe volje ali pod stresom, ko se sprašujem, ali bo nekaj uspelo ali ne, mi Matija vedno reče: "Samo brez panike." Vidim, da se me je res prijelo. 😊

9. Kakšen je tvoj večerni ritual, ki te umiri?
Zelo pomembni so mi senzorni občutki, dražljaji, zato imam vse leto obešene božične lučke in na kak miren večer jih, ko se stemni, prižgem. Vse velike luči ugasnem, da sem v umirjeni rumeni svetlobi. Zelo rada imam tudi čaj ali kakav, ob katerem se ustavim, včasih šivam, pišem dnevnik ali berem. Precej pomembno za resnično miren večer pa je tudi, da je kuhinja pospravljena in da si nisem pustila preveč stvari za naslednji dan.

Lepo je, ko imam občutek, da sem ta dan dobro izkoristila, da sem naredila nekaj vrednega, da se je moj trud splačal. Najlepši večeri so seveda taki, ko sva oba z možem doma, ko imava čas za pogovor in skupno molitev, pri kateri prižgeva poročno svečo.

10. Biti ženska je lepo, ker …
… verjamem, da smo poklicane k iskanju lepote; ker smo že ustvarjene čudovite; ker smo poslane na svet zato, da prinašamo v odnose lepoto, milino, ljubezen, dobroto do bližnjega. Jaz se zelo velikokrat v ta namen obračam na sveto Ano, saj moje ime izhaja iz hebrejščine in pomeni "ljubkost, milost". Ko sem prvič slišala to razlago, je postala moje vodilo. Želim si iskati načine, kako prinašati milino in ljubezen v vse, s čimer se ukvarjam, v situacije, v življenja čim več ljudi.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.