Besede, ki lahko pri poslavljanju od umirajočega naredijo čudeže

Zadnji meseci, tedni, dnevi in ure življenja so za umirajočega, pa seveda tudi za svojce, napolnjeni z žalovanjem, poslavljanjem in so zelo težki. Na posvetu o paliativni negi umirajočih, ki se je odvil v četrtek v organizaciji Slovenske Karitas, in se je osredotočil predvsem na paliativno nego na domu, so predavateljice izpostavile eno skupno točko, ki se lahko vsakega od nas dotakne in nam pomaga pri težkem procesu, ko ljubljeno osebo na domu spremljamo v obdobju poslavljanja od zemeljskega življenja.

Simona Kos, specialistka družinske medicine, Mateja Rončelj, patronažna sestra na terenu, dr. Maja Ebert Moltara, onkologinja in državna koordinatorka paliativne oskrbe v Sloveniji, ter dr. Tatjana Rožič, družinska terapevtka na SFU v Ljubljani, so vse izpostavile izjemen pomen družinskega pogovora v situaciji, ko svojca sprejmemo na dom in smo soočeni z dejstvom, da se mu življenje izteka.

Predavateljice so družinski pogovor oz. družinski sestanek izpostavile kot ključni dogodek za zdravnika, patronažno sestro in vse, ki bodo ob umirajočem, najbolje pa je, če se ga lahko udeležijo vsi družinski člani. Na tem sestanku lahko zdravnik in patronažna sestra poudarita vse ključne informacije, ki svojcem pomagajo pri negi onemogle osebe na domu, ter kot trenutek, v katerem se lahko razjasni vsa vprašanja, ki so povezana z njeno boleznijo, pešanjem in oskrbo.

A gre za mnogo več. Paliativna oskrba namreč še zdaleč ni le medicinski vidik nege umirajoče osebe (lajšanje bolečin, nega, omogočanje dostojnega preživljanja zadnjega obdobja življenja), pač pa ima tudi duševni in duhovni vidik. Oseba, ki je soočena z dejstvom, da je njena bolezen v zadnjem stadiju, na družinskem srečanju vidi vse svoje bližnje, ki so ob tem tudi vsi seznanjeni z njenim stanjem.

"Pogosto je komunikacija med bolnikom in svojci zamrznjena, saj je ene in druge strah izraziti to, kar je dejstvo – da se oseba počasi poslavlja," poudarja Mateja Rončelj. "Nemalokrat je osebni zdravnik bolnika ali pa patronažna sestra tista oseba, ki prva načne pogovor o težkih temah, ki vsem ležijo na duši, pa si jih nihče ne upa odpreti."

Prav komunikacija med umirajočim in svojci je tista, ki lahko močno spremeni potek zadnjih dni in umiranja. Če lahko umirajoči izrazi svoje želje glede umiranja (če želi npr. duhovnika, spoved, bolniško maziljenje …), glede pogreba, če lahko pove svoje želje v zvezi s potekom stvari po njegovi smrti, če lahko pove svoje želje o tem, kdo naj bi kaj dedoval, mu je ob tem mnogo lažje, saj to ljudi zelo bremeni.

"Zelo pomembno je, da se v družini spregovori o tem, kako nekdo želi umreti," pravi Simona Kos. Maja Ebert Moltara dodaja: "Če zdravnik pozna družino, vrednote bolnika, kaj mu veliko pomeni, je umiranje lažje prilagoditi njemu, da ohrani svoje dostojanstvo."

Zelo dragoceni so trenutki (izkoristimo tisti čas, ko je umirajoči še pri zavesti), ko si lahko povemo kaj, česar prej v življenju nismo mogli ali znali izraziti. Denimo besede: "Hvala," "Oprosti," "Ponosen sem nate," lahko naredijo čudeže pri poslavljanju. Ne le za umirajočega, pač pa tudi za človeka, ki so mu besede namenjene.

Terapevtka Tatjana Rožič poudarja, da smo Slovenci, še zlasti morda starejše generacije, nekoliko nespretni v izražanju čustev in res globokih besed, a če uspemo izreči tisto, kar je dragoceno, bo s tem umirajoči odšel bolj pomirjen, za svojce pa bo žalovanje lažje in nekoliko manj boleče.