Mlada in ponosna gospodarica: “Kmetovanje je poklic, ki osreči človeka”

Mateja Kopar je ponosna mlada prevzemnica kmetije, ki ste jo pred časom na Aleteii že spoznali v rubriki Ženska ženski, odslej pa bo skupaj z Markom Mesojedcem vodila novo epizodo podkasta Mladost na kmetiji, ki med poslušalce prinaša navdihujoče zgodbe mladih kmetov.

Uspešno zgodbo na svoji kmetiji v vasi Gabrje v sevniški občini piše tudi sama. Na razgibanem terenu redi nekaj glav goveda, glavnino pa predstavlja reja piščancev. Nekaj manj kot 20 hektarov površin predstavljajo gozd, pašniki, travniki in njive, v spomin na pokojnega očeta pa obdeluje tudi vinograd.

Pravi, da jo zanima ogromno stvari, kar je dobra osnova za kmetijstvo, je pa zato njen urnik vedno zapolnjen. Rada ima knjige, naravo in zgodovino, kar velikokrat združi s potovanji. Pri 30 letih je naredila tudi izpit za motor, a priznava, da že nekaj časa ni sedla nanj. Ko je lepo vreme, jo namreč kliče delo na kmetiji, ki ga opravlja z velikim veseljem.

Kdaj ste začutili željo, da bi prevzeli domačo kmetijo? So vas kmečka opravila navduševala že prej?
V družini sva dve hčerki, manjkal je moški potomec, tako da sem bila tudi zaradi tega vzgojena za delo s stroji in traktorji. Poleg tega je imel oče kamion, ki ga je bilo treba veliko popravljati, in ob tem sem se učila. Starejše sestre kmetijstvo ni zanimalo, usmerila se je drugam.

Odraščala sem torej ob kmečkih opravilih, hkrati pa sem imela dobre ocene v šoli, zato so me poskušali usmerjati v druge poklice, kjer bi več zaslužila. Najprej sem se malo bolj zanimala za strojništvo, nato pa se odločila za študij agronomije. Na faksu sem se naučila veliko teorije, potem pa se v praksi učiš, kako vse to uporabiti na domačem dvorišču. Takrat se še nisem zavedala, da me bo kmetijstvo tako pritegnilo. Do tega je prišlo postopoma.

Kakšne so bile vaše želje, ideje na področju kmetovanja?
Bili smo manjša samooskrbna kmetija. Sama sem želela od kmetijstva živeti, zato sem začela s piščančjerejo. Prijavila sem se na razpis za mladega prevzemnika, prek katerega dobiš nekaj sredstev, in se tudi zavezala, da bom zaposlena doma.

Ta čas sem si vzela tudi za to, da sem izdelala vizijo za svojo kmetijo. Če hodiš v službo in hkrati popoldne delaš še doma, si preveč razpet od dve stvari in težko gradiš dobro kmetijo. Je pa z majhno kmetijo težko in marsikateri mladi prevzemnik poišče še kakšen drug vir financiranja. Tudi sama imam dodatno dejavnost ter s tem stabilnejše finance.

Da kmetijo prevzame ženska roka, se ne zgodi ravno pogosto. Ste se sami v tem času soočili s kakšnimi predsodki, podcenjujočimi pogledi?
Že pokojni oče je izhajal iz revne družine in vse, kar je imel, si je zgradil sam, s trdim delom in odrekanjem. Posledično mu je bilo težko prepustiti kmetijo in je imel s tem težave. Če sem želela spremeniti kaj, kar je on naredil, mu je bilo zelo težko.

Ko sem se odločala za ta korak, mi je pomagala psihoterapija, da sem pri sebi razčistila nekatere stvari, da sem predelala neke zamere, težave iz otroštva in uspela s starši zgraditi drugačne odnose.

Na začetku sem kot ženska prevzemnica čutila precej pritiska v smislu, da ne smem narediti nobene napake, sploh ko sem vozila traktor in sem imela moške opazovalce. Zdaj se ne sekiram več toliko, sploh ko vidim, da tudi oni delajo napake. 😊

Ženstvena plat pravzaprav prinaša ogromno širine: marsikaj opaziš, zmoreš videti širino in opravljati več stvari hkrati, znaš pospraviti po hiši, skuhati, hkrati pa se znajdeš tudi zunaj, s stroji. V tem ne vidim nobene slabosti.

Kako ste v družini premostili različne vizije o prihodnosti vaše kmetije?
Že prej sem pomagala na kmetiji, nisem pa bila toliko vpeta v odločitve. Oče je rad z mano delil svojo vizijo, vedno sem ga podpirala, ampak v obratni smeri potem to ni šlo. Moje ideje niso bile tako razumljene in tudi nisem hotela preveč siliti. Tako sem s piščančjerejo začela vzporedno s tistim, kar sta imela mama in oče. Onadva sta obdelovala in skrbela za govedo na svoj način, jaz pa sem izkoristila prostor, ki ga nismo več uporabljali, in začela z ločeno panogo. Bila sem precej trmasta in želela uresničiti, kar sem si zadala. Ni bilo najlažje.

Nekaj let je trajalo, da smo se vsi navadili na misel, da bi ostala doma in tudi uradno prevzela kmetijo. Nazadnje smo se lepo pomenili. Mama je mojo željo razumela, ob tem pa je mislila tudi na svojo prihodnost: če bom prevzela kmetijo, bosta tudi preskrbljena na stara leta, kar je pretehtalo. Pogodba namreč zaščiti obe strani.

Kako poteka sobivanje dveh generacij pod eno streho?
Oče je kmalu po prevzemu umrl, kljub dolgotrajni bolezni je bilo to precejšnje presenečenje. Že ko je bil malo bolj bolan, mi je dal veliko bolj proste roke, čeprav mojih odločitev še vedno ni razumel in so ga bolele. Bal se je, da mi ne bo šlo, ni toliko verjel v mojo vizijo.

Tudi meni ni bilo vseeno, hkrati pa moraš poznati sebe, svoje želje in pri tem tudi vztrajati. Pri tem je zelo pomembna komunikacija. Sem zelo odgovorna in veliko mi je pomenilo, da bo domačija ostala, da bosta starša lahko na njej živela do smrti in imela podporo, da pa hkrati ne bom pozabila nase.

Sedaj sva na kmetiji samo še z mamo. Nikoli od nje ne zahtevam, da kaj mora narediti, dela, kolikor zmore in kolikor hoče. Veliko mi pomaga, nimam pa nobenih pričakovanj. Hvaležna sem že, če me po celodnevnem delu čaka kosilo ali če pogleda k živalim, ko sem zdoma. Prisotna morata biti razumevanje in spoštovanje.

Čigavi nasveti glede kmetijskih stvari so vam bili na začetku najbolj dragoceni?
Na nikogar se nisem posebej obračala, pot sem si utirala sama. O vsem sem najprej dobro razmislila in se nato odločila. Še vedno sem pristaš knjig in osnov, brez tega ne gre. Znanje sem pridobivala po področjih. O popravilih strojev me je veliko naučil oče. Ogromno mi pomaga druženje in pogovor z drugimi mladimi na kmetiji, pravzaprav tudi s prijatelji, ki ne poznajo življenja na kmetiji, saj te spomnijo na to, kar imaš, in pokažejo drugačen vpogled na težave. Veliko sem se naučila tudi v prejšnjih službah, kot vodja posestva, tehnologinja, vrtnarka, svetovalka v kmetijski trgovini.

Kar zadeva tehnološke zadeve, se kmetje med seboj veliko pogovarjamo. Sploh pa mi je dala ogromno možnosti in priložnosti Zveza slovenske podeželske mladine (ZSPM). Na dogodkih se mrežimo z najbolj motiviranimi in zagnanimi kmeti iz cele Slovenije. Tam lahko marsikaj vprašaš in izveš. Sama rada obiščem tudi druge kmetije in se pogovarjam o kmetijstvu. Nasploh smo kmetje "nori" na svojo panogo in se izjemno radi pogovarjamo o tem, med sabo se počutimo razumljeni.

Kateri so največji izzivi vašega dela? Kako se soočate z njimi?
Na kmetijstvo se vršijo različni pritiski – od skrbi za finance, dokumentacijo, tehnologijo, dobrobit živali, promocijo, prodajo … Ogromno je področij, na katere se morajo kmetje spoznati. Velik izziv je usklajevanje. Poleg tega me zanima še ogromno drugih stvari in imam urnik kar precej zapolnjen. Ob tem si je treba vzeti tudi čas zase, za svoje zdravje in počitek, kar kmetje dostikrat pozabljamo, ampak nujno potrebujemo, sicer lahko na dolgi rok pregorimo.

Ministrstvo sicer namenja nekaj finančnih sredstev mladim prevzemnikom kmetij, ampak njihovo število vseeno pada. Dejstvo je, da okolica in samo vzdušje postaja zelo zahtevno in neprijazno. S finančnega vidika je situacija zelo nestabilna in zelo težko sam določaš cene. Na policah je ogromno uvožene hrane, ki ni pridelana po naših standardih, česar se potrošniki ne zavedajo in se jim naša hrana posledično zdi draga.

Kmetje smo zelo nadzorovani, predpisane imamo res visoke regulative in pridelujemo zelo varno, zdravo hrano. Veliko je napačnih informacij in negativizma nad kmeti. Bojim se, da se bo v Sloveniji na dolgi rok kmetijstvo zelo opustilo. To so zelo težke odločitve, ki vplivajo na več generacij.

Nasploh pa je problem, da vse več mladih kmetov zelo težko najde partnerja in si ustvari družino, ker poklic kmeta ni več tako privlačen. Če nista oba pri stvari, je zelo težko na dolgi rok graditi dobre družinske odnose. Družina in partnerski odnosi so zelo pomembni. Na kmetiji še toliko bolj, ker v bistvu  skupaj vodiš podjetje. Prihaja pa tudi do situacij, ko se partner ne želi preveč vključevati v kmečko delo in tudi ne razume odločitev in prioritet drugega. Dinamika družine postane s tem težka.

Katere pa so po drugi strani radosti, ki jih prinaša to delo?
Mislim, da imamo kmetje nekakšen gen, da imamo zemljo in živali v krvi. Z izjemo birokratskih zadev je kmetovanje poklic, ki osreči človeka. Konec dneva vidiš, da si nekaj naredil in ima nek učinek. Veliko smo v stiku z naravo se ob tem tudi gibamo. Ne manjka nam niti vitamina D. 😊

Z našim poklicem se vračamo k osnovam: pridelujemo hrano, skrbimo za naravo, živali in hkrati ljudi. Spomnim se besed župnika Martina Goloba, ki je pri zahvalni maši podeželske mladine zelo dobro povedal, da kmetje skrbimo za stvarstvo, ki ga je Bog ustvaril, in smo mu na tak način najbližje.

Večina kmetov obožuje opravila, povezana s traktorjem. Vprežeš stroj, med delom poslušaš glasbo ali podkast in lahko delaš v miru. Gre za nekakšno meditacijo, napolniš se z energijo. Seveda mora pri tem služiti vreme. Če ne omogoča, da opravimo najnujnejše stvari, je prisotne precej živčnosti.

Poleg tega sem rada kmetica, ker si lahko sama razporejam čas. Tako sem hkrati v stiku z naravo in s seboj. So seveda naporni dnevi, ko je treba opraviti določeno delo, na kakšen turoben deževen dan pa si lahko privoščiš tudi počitek.

Vam uspe za kakšen dan "odklopiti" obveznosti na kmetiji? Kaj takrat najraje počnete?
Težko čisto odmisliš delo in skrbi, sploh ko si enkrat gospodar. Ko je kmetija tvoja last, čutiš težo, da mora biti za vse poskrbljeno, kolikor se le da. Morda mi uspe za kakšen trenutek, ko grem na kakšen koncert, pogledam serijo ali preberem knjigo.

Najboljši občutek pa je gotovo po nekem končanem delu, takrat se počutim vrhunsko. Ne obremenjujem se vnaprej, ampak samo uživam v tistem trenutku. Ko ti uspe nekaj dobro narediti, si zvečer vedno zadovoljen in srečen. Dobro se počutiš tako fizično kot psihično.

Kako lahko kot družba pripomoremo k temu, da bi bilo delo kmeta bolj cenjeno in bi se tudi mladi radi odločali za ta poklic?
Ne samo za kmete, ampak za vse poklice naj velja, naj vsak sodi le tisto področje, za katerega je izučen oz. ga opravlja. Spoštujmo znanje ter delo drug drugega. Če imaš en paradižnik na balkonu, to ne pomeni, da veš, kako je biti kmet. Dopustimo drug drugemu svobodo, da počnemo tisto, za kar smo poklicani, pomagajmo si in se podpirajmo, sodb pa naj bo čim manj.

V predstavitvenem videu podkasta Mladost na kmetiji ste dejali, da si želite v kmetijstvo vpeljati malo upanja in optimizma. Na kakšne načine se lotevate tega precej težkega izziva?
Ogromno lahko prispevam kot prostovoljka prek Zveze slovenske podeželske mladine. Eden od teh načinov je gotovo podkast Mladost na kmetiji. Neprecenljivo je, da lahko mladim kmetom damo možnost, da pokažejo svoje delo. Na začetku se jih večina brani, da niso nič posebnega, le malokdo vidi vrednost svojega življenja na kmetiji, kar je žalostno. Ko jim damo priložnost, da sodelujejo v podkastu, da povejo o svojem delu in življenju, dobijo spoštovanje in so bolj opolnomočeni. Ti mladi s srcem živijo na podeželju, medtem ko je marsikdo že pozabil, kako lepo je živeti na podeželju. Odzivi so pozitivni.

Drugi izmed načinov je, da skušam vsaj malo vplivati na nekatere odločitve. Rada se udeležujem okroglih miz, razprav in pogovorov ter širim znanje in razumevanje. Trenutno kot predsednica sodelujem v strokovnem odboru za poljedelstvo na KGZS. Gre za male korake, ki pa bodo vplivali na dolgi rok. Kmetje ter stroka pri pisanju uredb in zakonov nismo slišani. Gre za kompleksen ustroj, kjer se izgubita zdrava kmečka pamet in logika. In če nam nekako uspe izločiti iz zakonodaje vsaj najhujše neumnosti, smo že kar veseli. To vzame več energije kot voditi kmetijo.