Sorica – kjer skale niso zgolj skale, temveč nosijo podobe in zgodbe

Tokrat se podajamo na konec Selške doline, kjer se cesta skoraj dotakne planin. Tam, na višavah, leži Sorica – ena najvišje ležečih vasi v Sloveniji. Ta gorska vas s čudovitimi razgledi na okoliške gozdove in pašnike pogosto ostaja zunaj radarja turističnih množic, kar ji omogoča, da ohranja tišino, pristnost in skoraj pravljično vzdušje.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Sorica je najbolj znana kot rojstni kraj impresionističnega slikarja Ivana Groharja, katerega duh še vedno nežno prežema kraj – ne le po imenu šole in lokalnem muzeju, temveč tudi po svetlobi, ki se poigrava na travnikih in starih lesenih kozolcih. Tik ob vstopu v vas nas pričaka kip znanega umetnika, pri katerem se zadržimo za nekaj fotografij, nato pa obiščemo bližnjo cerkev svetega Nikolaja. Tam, na skalah pred pokopališčem, zagledamo prve izmed poslikav, ki so glavni cilj našega tokratnega obiska.

Pot nas vodi v središče vasi, kjer stoji Groharjeva hiša. V njenem pritličju so letos uredili spominsko sobo, v kateri izvemo marsikaj zanimivega o življenju v vasi nekoč in danes. Na zunanjih stenah hiše pa nas že pričakata naslednji poslikavi – violinistka in storž – ki še okrepita našo raziskovalno žilico.

Od tu se usmerimo proti Soriški planini. Ko zapustimo vas in se cesta začne serpentinasto vzpenjati, ob levem ovinku nad poseko pustimo avto ter se spustimo v gozd pod cesto. Tam nas pričaka prava galerija na prostem, kjer skale niso zgolj skale, temveč nosijo podobe in zgodbe. Avtor poslikav je domači umetnik Mohor Kejžar, ki že vrsto let raziskuje meje med naravo, krajem in umetniškim izrazom. S poslikavami je začel pred nekaj leti kot poklon gozdu in kot eksperiment, kako lahko umetnost sobiva z naravo, ne da bi jo preglasila ali poškodovala. Včasih se zdi, da je gozd postal del slik, drugič pa slike postanejo del gozda.

Ko si oči napasemo ob teh podobah, se povzpnemo še na hrib Erbelc (1.107 metrov), razgledni vrh nad Sorico, ki ponuja enega najlepših pogledov v tem delu Slovenije. Pot je zmerno lahka in primerna za večino pohodnikov, tudi otroke. Izhodišč je več, mi pa avto pustimo na parkirišču pod Soriško planino. Po cesti se spustimo nekaj ovinkov niže in sledimo oznaki za Dajnarsko planino.

Na poti sicer pogrešamo nekaj dodatnih markacij, zato si pomagamo z zemljevidom – papirnatim in digitalnim. Erbelc nas nagradi s prijetnim vrhom, vpisno skrinjico in klopco, s katere ob pogledu na mirno pokrajino doživimo trenutke, ki jih ne more ponuditi nobeno mesto ali turistična točka.

Ko se naužijemo razgledov, se po isti poti vrnemo na izhodišče. Čeprav smo sprva načrtovali le poldnevni izlet, se hitro izkaže, da ga je vredno podaljšati v celodnevnega, saj ta košček Slovenije ponuja nešteto lepot, ki jih ni mogoče doživeti na hitro.