Dr. Tatjana Rožič se kot družinska terapevtka, kar dopolnjuje njeno delo predavateljice na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana, srečuje tudi z žalujočimi, ki so izgubili bližnjo osebo. V okviru Posveta o paliativni in hospic oskrbi v Sloveniji, ki je potekal pred nekaj dnevi, smo z njo govorili o stiskah in izzivih žalovanja ob vstopu bližnje osebe v zadnji stadij življenja.
Ali se proces žalovanja začne že takrat, ko so svojci seznanjeni s tem, da se ljubljena oseba počasi začenja poslavljati od življenja, torej ko nastopi obdobje paliativne nege?
Tako je, v zadnjem času se v stroki uporablja strokovni termin "anticipirajoče žalovanje", ki pomeni, da ljubljeno osebo sicer še imamo ob sebi, se pa že zavedamo, da se bo kmalu poslovila od tuzemskega življenja. In se že začne proces žalovanja ter doživljanja izgube. Razmišljamo denimo: "Izgubljam ga", "Drugo leto za božič ne bomo več skupaj " ali pa "Ne bo videl odraščati mojih otrok" in podobno. Človek je sicer še tukaj, mi pa smo že v žalovanju.
Kaj nam lahko pomaga pri sprejemanju situacije, da imamo ljubljeno osebo na paliativni negi?
Od trenutka, ko je podana terminalna diagnoza, pa do trenutka smrti osebe, se med njo in svojci odvijajo t. i. zadnji pogovori. Ti lahko trajajo tudi več mesecev. V njih se prepleta več tematik, med njimi izkazovanje ljubezni, duhovnost, pogovori o vsakdanjih temah, pogovori o praktičnih vidikih smrti ter zahtevni pogovori o medsebojnih odnosih.
Najbogatejše je, če se v teh pogovorih zgodijo trenutki takega stika, da se lahko v bližnjemu zgodi sprememba; govorimo prav o spremembi ali ovrednotenju sebe, dograjevanju identitete.
Recimo ko nam umirajoči reče: "Rad te imam." Ali se opraviči za kakšne stvari, za katere čuti, da jih je v odnosu do nas naredil narobe. To se nas zelo dotakne, saj se nekaj spremeni v naši notranjosti, zato potem tudi z izgubo lažje živimo. Oblikuje se tudi zavedanje, da se navezanost, ki smo jo s tem človekom tkali skozi leta, desetletja, nikoli ne pretrga. To so neke nevidne niti, ki nas povezujejo.
Kako naj ravnajo svojci, kako naj se lotijo globljih tem z umirajočim?
Dokler lahko umirajoči še govori in je še pri zavesti, je zelo dragoceno, da on sam ubesedi določene stvari, da se zanima za potek svoje bolezni, da pove, kaj si želi, kakšna je njegova volja, da se obkroži z ljudmi, s katerimi bi še rad govoril pred smrtjo, in podobno.
Za tiste, ki spremljajo umirajočega, je to vedno izziv. Kako ubesediti stvari, ki so težke? Ali odpirati neke stare težke stvari, nagovarjati krivice, ki so se dogajale? Na silo ne moremo odpirati minulih krivic ali na silo iztisniti nekih priznanj in opravičil, to ne gre.
Včasih se ob umirajočih na strani bližnjih prebudi obžalovanje za izgubljenimi priložnostmi, neustreznimi besedami ali dejanji. Tolažilno je, če zmore človek v takih trenutkih odpustiti sebi. Včasih je treba sprejeti, da je oseba, ki se poslavlja, dala toliko, kolikor je zmogla. So pa situacije, ko umirajoči zmore izreči "oprosti" in takrat je bližnji povabljen, da sprejme to odpuščanje, razvije sočutje do umirajočega, saj ga bo to spremenilo na bolje.
Kako naj bi se človek spoprijel z diagnozo neozdravljive bolezni?
Govorimo o nihanju upanja, ki je zelo pogosto, a za vse, vključene v proces poslavljanja, ključno. Če govorimo o procesu svojcev, na znižanje upanja gotovo delujejo slabe informacije, pogled na ugašajočega bližnjega in nazadnje še spoznanje, da se bo zares treba posloviti. Da lahko v tako težkih trenutkih ohranijo upanje, je ključno dvoje, in sicer da imajo ob sebi nekoga, ki mu zaupajo in ki jim je v podporo, da se lahko nanj naslonijo, se ob njem zjokajo …
Druga pomembna stvar pa je, da stvari izročimo v višje roke. Če se lahko naslonimo na Boga in v njegove roke izročamo trpljenje, pa tudi upanje, nam to izjemno pomaga pri spoprijemanju z dejstvom, da je naš bližnji neozdravljivo bolan in da se poslavlja. Po mojih izkušnjah tudi ljudje, ki sicer ne verujejo v Boga, v takih trenutkih sprejmejo, da gre za nekaj višjega, da so stvari močnejše, večje od njih, in se tudi oni učijo spuščati, prepuščati.
Kako poskrbimo zase, da nas spirala ne potegne globoko navzdol, da ohranimo glavo nad vodo?
Sprejeti je treba stvari take, kot so. Situacijo umirajočega, pa tudi sebe z vsemi pomanjkljivostmi vred. Storiti moramo tisto, kar je mogoče in kar zmoremo, ter sprejeti, da več kot to ne moremo storiti.
Denimo, včasih si svojec umrle osebe ne more odpustiti, ker je sicer bil ob umirajočem tedne in tedne, a je ravno v trenutku smrti za nekaj minut zaspal od izčrpanosti. V takih in podobnih situacijah je ključno, da se ne prepustimo občutkom krivde in obžalovanja, saj tako izgubljamo vero, da so se stvari zgodile v najboljše dobro za vse, in upanje, da lahko gremo naprej.
Izčrpanost v situaciji, ko nam umira bližnji, najbrž ni nič nenavadnega?
Krizna situacija, kot je spremljanje umirajoče osebe, je izjemno stresna in naporna; slabo spimo, ne jemo ... Zato so svojci pogosto na robu izgorelosti, lahko tudi zdrsa v depresijo. Pomembno je, da si znamo vseeno vzeti čas zase, brez slabe vesti. Zavestno paziti na to, da ne gojimo le slabih ali negativnih misli, ampak da smo odprti za dobro. Da zmoremo biti hvaležni za vse tiste drobne lepe stvari, ki se dogajajo znotraj tega procesa.
Če je le mogoče, v situaciji, ko nam umira bližnji, skušajmo z njim doživeti še nekaj skupnih trenutkov za kakšen "biserček", kot se temu reče; da umirajočemu izpolnimo še kakšno zadnjo željo, saj nas bodo spomini na ta trenutek sreče spremljali še celo življenje. Denimo da mu skuhamo njegovo najljubšo jed, čeprav morda nima več teka. Ali da mu omogočimo, da še zadnjič vidi svojega kužka. Ali da ga še zadnjič odpeljemo nekam, kamor si res želi iti (če je to seveda izvedljivo).
Kako torej sprejeti – smrt?
Upanje je ključno. Začutiti je treba, da so se stvari s to smrtjo zaključile, da je dopolnjeno. Da je bilo izrečeno, kar je bilo mogoče izreči, in storjeno, kar je bilo mogoče storiti. To nam zelo pomaga pri procesu žalovanja, ki lahko nato steče naravno in tudi po naravni poti izzveneva, izognemo se zapletom pri žalovanju, podaljšanemu žalovanju in tako dalje.
Bolečina in pogrešanje vedno ostaneta, se pa z leti nekoliko odmakneta zaradi aktualnega življenja in vsega, kar je z njim povezano. Vsak posameznik pa znotraj sebe gradi neke načine, kako ohranja povezanost s človekom, ki mu je umrl.
