6 neobičajnih svetnikov za zgled današnjim moškim

Življenje se lahko zdi kot nenehno lovljenje ravnotežja pod velikim pritiskom: za uspeh na delovnem mestu, skrb za družino, zvestobo osebnim vrednotam … Ob vsem tem pa naj bi ostali zdravi in dobrosrčni. V kulturi, ki moškost pogosto enači z višino zaslužka ali neizkazovanjem šibkosti, se človek zlahka počuti preobremenjenega ali osamljenega.

K sreči nismo nikoli zares sami – imamo nekaj nebeških prijateljev, ki so prehodili svoje zahtevne poti ter nas lahko navdihujejo in vodijo. Predstavljajte si, da imate svojo lastno svetniško "bratovščino", ki vam stoji ob strani – svetovalce za pogum, neoporečnost in vero.

Poleg znanih junakov, kot sta sv. Jožef ali sv. Frančišek, vam tule predstavljamo šest nekoliko manj znanih svetih priprošnjikov za sodobnega moškega: vsak ima svojo zgodbo in vrlino, ki odlično ustrezata težavam, s katerimi se moški soočajo danes.

Sv. Homobonus iz Cremone je svetnik, za katerega niti niste vedeli, da ga potrebujete. Italijanski trgovec z blagom iz 12. stoletja je vodil uspešno podjetje z dosledno poštenostjo in velikodušnim srcem. Za razliko od mnogih srednjeveških svetnikov, ki so bili menihi ali duhovniki, je bil Homobonus laik, ki je tekmoval na trgu – kljub temu pa je svoje delo obravnaval kot Božji klic.

Na svoje bogastvo ni gledal kot na osebni dobiček, temveč kot na sredstvo za pomoč drugim: obilno je delil z ubogimi v domačem mestu.

Po vseh pričevanjih sodeč je ostal ponižen, živel je preprosto in reševal spore v svoji skupnosti. Za današnjega človeka, ki je pod pritiskom, da bi napredoval za vsako ceno, sv. Homobonus dokazuje, da neoporečnost ni le mogoča, temveč tudi mogočna. Opominja nas, da smo lahko tako poslovneži kot krepostni ljudje, ki s svojim delom in uspehom služimo svoji družini in skupnosti.

Ko začnejo prevladovati roki in zaslužek, prosite sv. Homobonusa, naj vam pomaga ohraniti ravnovesje – da boste delali trdo, toda pravično, da boste voditelji z etiko in da nikoli ne boste izgubili izpred oči višjega dobrega.

Kariera in javni dosežki morda prinašajo pohvale, toda sv. Ludvik Martin kaže, da je človekova največja zapuščina lahko ljubezen, ki jo daruje svoji družini. Mnogi verniki morda že poznajo tega francoskega svetnika iz 19. stoletja – in očeta priljubljene sv. Terezije Deteta Jezusa – kot odličen zgled predanega moža in očeta, čigar tiho junaštvo se je dogajalo med domačimi stenami.

Ludvik in njegova žena Zelija sta v svojem življenju plula med veseljem ob vzgoji devetih otrok (štirje so sicer umrli že v zgodnjem otroštvu) ter žalostjo ob bolezni in izgubah. V vsakem uspehu in preizkušnji sta "trdno verjela, da je Bog z njima" v vseh izzivih zakonskega življenja, starševstva in poklicnega dela. Ludvik je vodil majhno podjetje, da je lahko preživljal svojo družino, vendar njegove hčerke in vera na račun dela niso bile nikoli prikrajšane.

Ljubeč dom s pogosto molitvijo, ki sta ga ustvarila z Zelijo, je svetu dal Malo cvetko, obenem pa je močno vplival na številne druge ljudi. Sodobni očetje in možje si lahko za zgled vzamejo Ludvikovo neomajno in nežno vodstvo. Francoski svetnik nas opominja, da vloga zaščitnika in skrbnika vključuje tako duhovno vodenje in čustveno navzočnost kot tudi zaslužek.

Občutite pritisk, da morate biti za svojo družino nekakšen "superjunak"? Sv. Ludvika v molitvi prosite za priprošnjo. Spodbujal vas bo, da boste dajali prednost resnično pomembnim stvarem v življenju – veri, zvestobi, sočutju – in da boste zaupali Božji milosti, ki zapolnjuje človeške vrzeli v našem domu.

Ko svet zahteva, da plujete s tokom, je bl. Franz Jägerstätter vaš pogumni brat, ki kaže, kako močan je človek, če vztraja pri svoji vesti. Franz je bil avstrijski kmet in družinski mož v tridesetih letih preteklega stoletja, ki je sprejel zares nepriljubljeno odločitev: zaradi svoje katoliške vere je zavrnil sodelovanje s Hitlerjevo vojsko v drugi svetovni vojni. V vasici, kjer so vsi drugi podpirali nacistični režim ali pa se mu vsaj podredili, je Franz edini odločno izrekel svoj "ne".

Prijatelji, sosedje, celo duhovniki so ga prosili, naj se zaradi svoje družine preprosto prepusti toku, Franz pa ni mogel prezreti zla, ki mu je bil priča: "Prepričan sem, da je najbolje, če govorim resnico, četudi me bo to stalo življenja," je pisal iz zapora. In res ga je to stalo življenja – leta 1943 so ga obtožili izdaje in usmrtili z giljotino, z zadnjimi besedami pa je še oznanil, da je "v svoji notranjosti v celoti povezan z Gospodom".

To so težke stvari – toda pogum Franza Jägerstätterja lahko navdihne vsakega človeka, ki se sooča s pritiskom, naj izda svoje vrednote. Avstrijski blaženi dokazuje, da tiha neoporečnost lahko pomeni globoko junaštvo. Večini izmed nas se zaradi svojih prepričanj ne bo treba soočiti s strelskim vodom, lahko pa bomo deležni posmeha na delovnem mestu in v odzivih družbe ali soočeni s težkimi odločitvami, ko pravilno ravnanje pomeni, da ostanemo sami. Takrat se v molitvi obrnite na Franza. Ta skromni kmet, ki je postal mučenec, vas bo okrepil, da boste pogumno sledili svoji vesti, ne glede na to, kako osamljene se boste počutili in kako visoka se bo zdela cena vaše neoporečnosti – preprosto zaupajte, da na koncu največ šteje značajnost.

Če menite, da je vaša preteklost predivja ali da ste previhravega značaja, da bi kdaj lahko postali sveti, spoznajte sv. Mojzesa Etiopskega: dokaz, da se lahko tudi najbolj grobi značaji spremenijo v nežne velikane. Mojzes je živel v Egiptu v 4. stoletju, njegovi začetki pa niso bili prav nič svetniški: bil je pobegli suženj, ki je postal vodja zloglasne tolpe razbojnikov, znane po ustrahovanju okoliških vasi.

Legenda pravi, da je bil ogromne postave, vročekrven in spreten z mečem – pravzaprav nekakšen protijunak starodavnega akcijskega filma. Toda po letih nasilja se je Mojzes spreobrnil, ko se je skril med puščavske menihe, da bi ušel roki zakona. Miroljuben odnos menihov ga je globoko ganil in vse je osupnil, ko je prosil za zakrament svetega krsta ter se pridružil samostanskim bratom. Menjava meča za molitev ni bila preprosta – leta in leta se je boril z jezo in skušnjavo, da bi se vrnil k svojemu staremu življenju.

Toda s pomočjo Božje milosti se je Mojzes preobrazil v vzornega meniha, ki je slovel po svoji izjemni potrpežljivosti, usmiljenju in ponižnosti. V eni od zgodb, ki pripovedujejo o njegovem življenju, celo mirno ukroti skupino roparjev, ki so ga napadli, jih odvleče v kapelo in jim odpusti – kar privede do njihovega spreobrnjenja! Druga zgodba pripoveduje, kako se je dogovorjenega srečanja udeležil s preluknjano vrečo peska na hrbtu in rekel, da je sled peska kot njegovi številni grehi, ki jih ni želel videti, medtem ko so ga prosili, naj sodi drugega brata.

Sv. Mojzes je nazadnje umrl kot pravi krščanski mučenec – ko je v samostan vdrla nova tolpa roparjev, se ni želel bojevati in je raje prostovoljno sprejel smrt, kakor da bi se vrnil k nasilju. Za moške, ki se danes borijo z jezo, nasilnostjo ali burno preteklostjo, je sv. Mojzes Etiopski znamenje upanja. Kaže, da prava moškost ni v ustrahovanju drugih, temveč v premagovanju samega sebe. Prava moč je v ponižnosti in samonadzoru.

Ko izbruhnete v jezi ali čutite, da vas vlečejo stare navade, se v molitvi zatecite k temu nekdanjemu silaku, ki je postal svetnik. Pogumnega duha vam bo pomagal preusmeriti v boj za dobro – za zaščito šibkih, odpuščanje žalitev in obvladovanje vaših strasti.

Po dolgem napornem dnevu človeka zlahka premaga skušnjava, da bi svoje skrbi utopil v pijači, jih omamil s tabletami, pornografijo ali drugimi razvadami, ki v past skrivoma ujamejo toliko moških. Častitljivi Božji služabnik Matt Talbot je prijatelj, ki takšno bitko zelo dobro pozna – in natančno ve, kako v njej zmagati.

Matt je bil preprost irski delavec (rojen leta 1856), ki je v najstniških letih zdrsnil v hud alkoholizem. Več kot desetletje je bil suženj pijače, ves svoj zaslužek je zapravil v pivnici in je počasi tonil v obup.

Nato pa je prišla prelomnica: nekega večera leta 1884 se je 28-letni Matt znašel brez denarja in ponižan, ko mu niti njegovi pivski prijatelji niso več hoteli plačati piva. Naveličan začaranega kroga se je opotekaje odpravil domov in materi povedal, da se je "zaobljubil" – Bogu je slovesno obljubil, da se bo odpovedal alkoholu. Šel je k spovedi in se zaobljubil, da bo trezen tri mesece … nato šest … in nato vse življenje.

Sprva je bilo nepopisno težko (prvi dnevi odvajanja od odvisnosti niso šala), toda Matt je črpal moč iz vsakdanje svete maše, molitve in zakramentov. Svojo pivsko rutino je nadomestil tudi z dejanji pokore in služenja: obiskoval je srečanja podporne skupine za anonimne alkoholike in cerkvenih skupin ter anonimno pomagal sosedom v stiski. Uspelo mu je nekaj neverjetnega: preostalih 40 let svojega življenja je ostal trezen in doživel globoko notranje spreobrnjenje.

Ko je leta 1925 nenadoma umrl sredi dublinske ulice, ko je bil na poti v cerkev, so ljudje odkrili, da je pod oblačili kot spokorno pobožnost skrivaj nosil težke verige – znamenje, kako resno je jemal predajo svojih hrepenenj Bogu.

Matt Talbot še ni bil razglašen za svetnika, lahko pa ga častimo kot Božjega služabnika in mnogi v njem vidijo zavetnika za premagovanje odvisnosti vseh vrst. Še dandanes ljudje, ki se borijo z alkoholom, drogami, igrami na srečo, celo z uničujočimi navadami, kot sta pornografija ali kajenje, obiskujejo njegov grob ali se pridružijo molitvenim skupinam, ki molijo za njegovo priprošnjo.

Njegovo sporočilo sodobnim moškim je sporočilo upanja. Ne glede na to, kako zasužnjeni se počutite in se ne morete premakniti z mrtve točke: sprememba je mogoča. Z Božjo pomočjo lahko pretrgate verige, ki vas vežejo. Mattovo življenje tudi kaže, da lahko sam boj postane pot do svetosti – njegova odvisnost ga je privedla do izjemne ponižnosti, discipline in odvisnosti od Božjega usmiljenja.

Noben seznam za moške ne bi bil popoln brez Petra Jurija Frassatija, ki je bil 7. septembra 2025 razglašen za svetnika. Italijanski mladenič je utelešenje življenja, polnega vere, zabave in prijateljstva. Čeprav je bilo njegovo življenje kratko, je vsem pokazal, kako svetost ni namenjena temu, da bi postali strogi ali dolgočasni; vera je lahko tudi pustolovščina.

Peter Jurij je bil živahen mlad Italijan, rojen leta 1901, študent kemije in navdušen alpinist, ki je svoje kratko življenje napolnil s prijateljstvom, potegavščinami, služenjem in molitvijo. Čez dan je rad organiziral pohodniške ali smučarske izlete, ponoči pa se je pogosto izmuznil ven, da je nosil hrano in tolažbo ubogim v stiski. Globoko je ljubil evharistijo in molitev rožnega venca, pa tudi smeh in življenje – nekoč je na snobovski zabavi svojih prijateljev sprožil budilke samo zato, da bi povzročil kaos, zaradi česar si je prislužil vzdevek "nadloga elite".

Za Petra Jurija ni bilo protislovja med pobožnostjo in uživanjem življenja. Svoje gorske odprave s prijatelji je celo imenoval "konkretni trenutki apostolata", saj je pustolovščine na prostem videl kot način za izkušnjo Boga in utrjevanje kreposti. Sebe in svoje prijatelje je dobesedno gnal še višje v višave – pogosto je vzpon končal tako, da je na cilju izobesil zastavo z napisom "Verso l’Alto" ("V višave!"), ki je postal njegovo geslo za približevanje Bogu.

Njegovo veselje je bilo nalezljivo, in vendar je bilo zakoreninjeno v žrtvovanju: denar za železniško vozovnico je podaril revnejšim od sebe in nazadnje pri komaj 24 letih umrl, ker se je od ljudi, ki jim je služil, okužil z otroško paralizo. Njegov pogreb je bil pravo razodetje – ulice so preplavili italijanski reveži, obliti s solzami za mladeničem, ki je tiho skrbel zanje. Papež Janez Pavel II. je bl. Petra Jurija je imenoval "mož blagrov", ker je tako poln življenja udejanjal Jezusove nauke.

Današnjim moškim, posebej mladim, dokazuje, kako biti zvest ne pomeni, da boste nekaj zamudili, temveč pomeni, da živite življenje v polnosti, z namenom in ljubeznijo.

Se počutite izčrpani, utrujeni ali osamljeni? Naj Peter Jurij postane vaš brat. Navdihnil vas bo, da boste vstali, se odpravili ven in storili nekaj dobrega – da boste goreče molili, goreče igrali, goreče ljubili ter se z nasmehom na obrazu podali na pustolovščino in sledili Jezusu. Ali kot je rad vzkliknil Peter  Jurij: "Verso l’Alto!" – vedno na poti v višave.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.