Rafael Martínez Echeverrío pravi, da ima njihova družina privilegij – in tudi odgovornost – skrbeti za Iñiga (ali Iñigueteja, kot ga ljubeče kličejo), fanta, ki je prišel, da bi jih nasmejal in jih naučil moliti.
"Od 20. tedna nosečnosti smo prešli v posebno ligo: ligo izjemnih otrok. Možganska kap je prekinila njegov normalen razvoj, komunikacija med možganskima prekatoma je bila poškodovana, na desni strani glave pa se je začela kopičiti cerebrospinalna tekočina. Prognoza je bila negotova: morda ne bo preživel nosečnosti, bo umrl kmalu po rojstvu ali pa bo živel s hudimi posledicami," pojasnjuje Rafa. Vendar pa malček kljub vsemu napreduje.
Dve strani križa
Z Iñigom je Rafa kmalu odkril, da ima križ dve plati. Iskreno pripoveduje, kako mu menjavanje plenic osemletniku ni v veselje ... ampak da takoj, ko zagleda Iñiguetejev hvaležen nasmeh, razume, da se "križ" včasih obrne in ti podari poljubčke. In prav ti majhni prizori iz vsakdanjega življenja razkrivajo, da trpljenje ni slepa ulica.
Pojasnjuje, da ko družino prizadene izjemna situacija – kot je invalidnost –, lahko začne zakonska zveza hitro trpeti. S to preizkušnjo se je naučil pravega pomena besede "zakonca": tista, ki si delita isti jarem.
Če oba vlečeta v isto smer, jarem postane znosnejši; če pa vsak vleče na eno stran, bolj boli in rani. Zato ljudi spodbuja, naj se ne bojijo prositi za pomoč. Poudarja, da tako kot je normalizirana psihološka podpora pri boju proti raku, je takšna podpora nujno potrebna tudi v drugih preizkušnjah.
Poslanstvo pomoči družinam
Rafa tudi vztraja, da so ti otroci izjemni, ker iz drugega izvabijo najboljše. "Ko se nekdo približa otroku z invalidnostjo, se skoraj vedno potrudijo, da bi ga nasmejali," pravi z nasmehom. "To so otroci, ki so prišli spremenit svet."
S tem prepričanjem se je rodilo združenje Rescatadores. Ker so ti otroci rešitelji: "Prihajajo, da nas rešijo pred našo neumnostjo, pred pretirano zagledanostjo vase, pred tem, da pozabimo na bistvo, in pred tem, da ne znamo uživati v sedanjosti."
Potrebujejo pa tudi ogromno nege, pozornosti in sredstev, kar predstavlja veliko obremenitev za njihove družine. Zato si v društvu želijo, da bi lahko vsi prispevali k lažjemu življenju, tako njim kot družinam, ki jih sprejmejo.
Ob koncu pogovora je ostala svetla gotovost: Iñiguete in otroci, kot je on, niso breme, ampak dar. Dar, ki nas rešuje pred samimi seboj, ki nas spominja na bistveno in nas v vsakdanjem življenju uči resnično izjemnega: ljubiti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
