Za zdrav razvoj in splošno dobro počutje je ključnega pomena gibanje v naravi. Otroci, ki veliko časa preživijo v naravnem okolju in ga posvetijo prosti igri z naravnimi materiali, imajo manjšo verjetnost za učne težave in hkrati boljše izhodišče za razvoj zbranosti in pozornosti. Na tem prepričanju temelji tudi gozdna pedagogika, vzgojno-izobraževalni pristop Mreže gozdnih vrtcev in šol Slovenije, v katerega je povezanih 120 vzgojno-izobraževalnih ustanov.
Kaj je gozdni vrtec, smo se pogovarjali z Matejo Mušič, vzgojiteljico v vrtcu na Zgornji Beli, ki že 12 let sledi gozdni pedagogiki.
Gozdna pedagogika sledi idejam, da je narava učilnica in da imajo izkušnje prednost pred teorijo. Kaj je vas kot vzgojiteljico potegnilo, da oblikujete vrtec v gozdu?
Na izhodu iz našega vrtca me obda razgled na Storžič in gozdove pod njim. Že pred uvajanjem gozdne pedagogike smo šli z otroki velikokrat v naravo, a zgolj na sprehod. Pozneje sva s sodelavko želeli več dejavnosti prestaviti v naravno okolje. Po spletu okoliščin sva se srečali z gozdno pedagogiko. Prišli sva na idejo, da bi v njenem lastniškem gozdu (za to je namreč potrebno dovoljenje lastnika gozda) uredili gozdno igralnico, in počasi je začela nastajati naša gozdna zgodba.
Kako se gozdna igralnica razlikuje od tiste v vrtcu? Kako ste oblikovali vašo?
Želeli smo imeti zgolj gozdni material, da ne bi prinašali dodelanih lesenih izdelkov. Iz polomljenih vej smo si postavili prvi šotor, z naravnimi vrvmi obesili gugalnice, večji štor je postal oder za lutkovne predstave in druge nastope; uredili smo pult za gozdno kuhinjo, z vrvjo smo povezali veje v lestev.
Na manjših "čokih" smo sedeli v krogu, se pogovarjali, brali, jedli malico ali hodili po njih in urili ravnotežje. Izumili smo "kladivca", ki ne poškodujejo dreves, in se ob tem učili, da ohranjamo naravo, ko v njej sobivamo. Druge pripomočke, ki jih potrebujemo, sproti pripeljemo na vozičku in jih potem tudi peljemo nazaj v vrtec.
Kako takšno okolje vpliva na igro otrok?
Največja prednost gozda je, da lahko otroci v njem razvijajo spontano prosto igro, kjer domišljija poleti. Priložnosti za domišljijsko igro v gozdu je veliko. Vsak list lahko postane krožnik in palčka vilice, lubje in drevesni listi pa knjiga. Opažam, da se v gozdu nikoli ne dolgočasijo, v nasprotju z igralnico, kjer je sicer na voljo mnogo igrač in drugih didaktičnih sredstev, a je utrip povsem drugačen. V gozdu otroci dobesedno "izginejo".
Ali obiskujete samo vašo "igralnico"?
Obiskujemo tudi druge konce gozda, ki smo jih skupaj poimenovali; imena se prenašajo iz generacije v generacijo. Ko jih obiskujemo, ugotavljamo, kako se pride do tja. Tako otroci postopoma pridobivajo izkušnje v orientaciji in se v gozdu vse bolje znajdejo.
Imate kakšne posebne priprave, preden greste prvič v gozd?
Ker smo starostno heterogen oddelek štiri- do šestletnikov, se pol skupine vsako leto menja. Zelo pomembno je, kako se pripravimo na naš gozd – imamo svoja pravila, svoj način vstopa v gozd. Osnovno pravilo je, da paziš nase, na drugega in na gozd.
Imamo posebna gozdna vrata, kjer na različne načine pozdravimo gozd. Določimo "stop" mesta, kjer se počakamo, da pot nadaljujemo skupaj, saj po gozdu otroci radi tečejo. Eno pravilo je tudi, da ko počepnem, se mi otroci približajo, počepnejo in mi prisluhnejo. Ko to gozdno rutino usvojijo, je čas v gozdu res sproščen. Tudi zame kot vzgojiteljico. Poskrbeti moram za varnost, zaupati otrokom, otroci pa zaupati meni, gozdu in drug drugemu.
Kaj še otrokom omogoča, da so sproščeni in postanejo pravi raziskovalci?
Najprej so to nepremočljive hlače, škornji in dežnik. Sicer pa je vsak vstop v naravo nov dogodek. Nič kaj pretirano ne moremo načrtovati. Narava načrtuje sama in ponudi tisto, kar tisti trenutek lahko. To je tisto, kar želim otrokom dati – da skupaj z njimi raziskujem, se zanimam za tisto, kar zanima njih, ko odkrivajo danosti narave. Ko pogosto vstopamo v gozd, otroci postanejo res pravi in pozorni raziskovalci, opazijo mnoge stvari. Dodana vrednost pa je tudi učenje drug od drugega.
Ali kdaj nesete s seboj malico?
Ja, vedno! V gozd gremo običajno za dve uri in imamo s seboj sadno malico ali kakšen piškot. Velikokrat jemo tudi iz darov narave, ta malica je še bolj slastna. Učimo se, kaj lahko nabiramo in kaj lahko okušamo.
Ob mednarodnem dnevu gozdov si pripravimo malico iz gozda, npr. trobentice, vijolice, marjetice, zajčje deteljice, čemaž. Spoznavamo užitne plodove, nabiramo borovnice, jagode, smrekove vršičke. Znamo narediti sirupe in tudi regratov med. V sezoni kašlja pa v vrtcu pripravljene sirupe uživamo. Odličen posladek so tudi leskove kačice, cvetovi, namočeni v čokolado.
Razgiban teren zagotovo pozitivno vpliva na razvoj otrokovih motoričnih sposobnosti.
Tukaj so možnosti neizmerne. Predvsem obsežen neraven teren, kjer otrok uri svoje ravnotežje. Učijo se, kako se pri padcu uloviti na roke, se pobrati ali pomagati drugemu. Vlečejo veje, prenašajo manjša debla in tako krepijo svojo moč. Na hlodih oz. podrtih drevesih iščemo načine, kako ga preplezati.
Ob lastni aktivnosti, pomoči drugemu in sodelovanju se učijo socialnih večin, pomembnih za življenje in sobivanje. V gozdu se res dobro znajdejo in lepo sodelujejo. Zanimivo je videti, da v gozdu sodelujejo tudi tisti otroci, ki se v igralnici redko igrajo skupaj.
Kaj pa čutila?
Gozd ponuja tudi pestrost za razvoj čutil – dotik drevesa v dežju je popolnoma drugačen, kot če je deblo suho, okušamo užitne plodove, poslušamo zvoke in iščemo gozdna zvočila, vohamo, opazujemo drobne živali, rastje. Na odpadlih drevesnih listih opazujemo oblike, poimenujemo drevesne vrste in se o vsem povsem spontano učimo.
Na tak način na primer konec oktobra otroci že poznajo vsaj šest drevesnih vrst, pa nikoli ne rečemo: "Danes gremo v gozd spoznavat drevesa." Vse spoznamo prek igre, v gibanju, brez dodatnih didaktičnih pripomočkov.
Preživljanje časa v gozdu prinaša tudi nekaj tveganj – od manjših, kot so umazane, raztrgane hlače, do klopov, pozimi je mrzlo … Kako starši sprejemajo ta program?
Starše nagovarjam, naj otrokom oblečejo za gozd primerna oblačila, ki jih ni škoda, niso nova. Pozimi poskrbimo, da so toplo oblečeni. Krila, ki jih deklice rade nosijo, ostanejo v vrtcu. Starši nad morebitnimi madeži ali kakšnim strganim oblačilom nimajo pripomb.
Za zaščito pred klopi se vedno popršimo z mešanico eteričnih olj in si nadenemo klobučke. Dobro je, da imajo otroci v vrtcu svetlo oblačilo, majčko, na kateri klopa hitreje najdemo, in jo po vrnitvi v vrtec takoj odložimo. Otroke spodbujam, da se že sami pregledujejo, drug drugemu pregledajo roke, vrat, se pogledajo za ušesi. Tako lahko klope pravočasno odstranimo.
Starši zelo podpirajo naše gozdne dejavnosti. Že nekaj let vzgojiteljice pripravljamo "Gozdosledke", gozdne poti z različnimi raziskovalnimi in gibalnimi nalogami, na katere se odpravijo družine same v popoldanskem času.
Velik pokazatelj močne podpore staršev pa je bil trenutek, ko smo pred dvema letoma morali zamenjati lokacijo gozdne igralnice. V eni delovni soboti so prišli očetje z motornimi žagami in drugim orodjem in smo s skupnimi močmi in idejami hitro postavili novo gozdno igralnico.
Ali je za gozdni vrtec sploh kakšna ovira – ste v naravi tudi, ko dežuje?
Redko ne gremo v gozd, le ob močnem nalivu ali močnem vetru. Vzamemo dežnike, in ko pridemo v gozd, jih obesimo na veje. Letos smo izdelali "gregorčke", a je na gregorjevo deževalo. A nas to ni ustavilo in smo jih v dežju spustili po potoku. Bili smo mokri, a neizmerno zadovoljni. Včasih začne deževati, ko smo že v gozdu. Takrat čakam, koliko časa bo trajalo, da mi bo kdo prišel povedat, da dežuje. Lahko traja tudi deset minut. Dež nas pač ne moti. 😊
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tedniku Družina.
