Bulimija ni bila le bolezen, temveč satansko mučenje

Sara S. Frear, profesorica zgodovine iz Houstona, si je drznila poimenovati nekaj, kar mnogi spregledajo – delo hudega duha med njeno boleznijo.

Na univerzi so jo poznali kot zahtevno, a dobrosrčno profesorico zgodovine 19. stoletja. Bila je vzor svojim študentom, čeprav se je dobro zavedala tihe vojne, ki divja v njej. Sara se je leta borila z bulimijo – boleznijo, ki človeku odvzame samozavest in ga pahne v osamljenost. V službi je normalno delovala, a globoko v sebi je čutila, da njeno življenje razpada. In potem se je kljub oddaljenosti od Boga in vere začela vračati k molitvi.

Jeseni 2024 je Catholic World Report objavil članek Sare Frear z naslovom Vera v mesečini. To je bila prva tovrstna osebna publikacija, v kateri si je drznila svetu povedati o svojem boju z bulimijo. Ni pisala kot zgodovinarka, temveč kot nekdo, ki se je leta boril za svoje življenje.

Opisala je, kako je bolezen postopoma prevzela njeno vsakdanje življenje – od jutranjega prebujanja do neprespanih noči. Delila je, kako so diete, krivda in sram postali zapor, iz katerega ni videla izhoda. Hkrati je priznala, da je takrat, v svojem najtemnejšem trenutku, doživela tisto, kar je imenovala Božji šepet: "Nisi sama. Ti si moja hči."

Rezultat je bil občutek takojšnje osvoboditve od bolezni in njenih mučnih misli, prisile k prehranjevanju in patološkega "čiščenja". To je bilo neverjetno vznemirljivo, a jo je njen analitični, profesorski um prisilil k razmisleku – kaj naj bi to pomenilo?

"Kako naj bi 'pomagala' ljudem z motnjami hranjenja? Seveda bi lahko delila svojo zgodbo in to sem tudi storila, kadarkoli sem imela priložnost. Ampak ali naj bi ljudem preprosto rekla: 'Molila sem za ozdravitev in Bog me je ozdravil! Morda bo Bog ozdravil tudi vas, če boste molili!'? Spoznala pa sem tudi, da sem še vedno čustveno odvisna od hrane. Da bi bila koristna drugim, sem potrebovala psihološko pomoč in usposabljanje," je zapisala.

Za mnoge bralce so bile njene besede kot žarek svetlobe v temi. Pokazala je, da lahko človek izkusi Božjo navzočnost tudi v situacijah, ki so se zdele brezupne. Ta izpoved je ponudila tolažbo tistim, ki se borijo z boleznijo ali odvisnostjo. Pričevanje profesorice zgodovine, nekoga, ki je bil daleč od vere in je živel v pretežno veri nasprotujočem akademskem svetu, je postalo dokaz, da Bog deluje tudi tam, kjer ga nihče ne pričakuje.

Leto pozneje je Sara napisala še eno sporočilo – Da, Virginia, Satan obstaja. Razmišljala je o odzivu na svoje prvo sporočilo in o tem, koliko ljudi jo je takrat kontaktiralo ter se ji zahvalilo za njen pogum in pričevanje. Tokrat je šla še dlje. Ne le da je delila svojo izkušnjo bolezni, ampak je tudi neposredno poimenovala tisto, česar se mnogi bojijo dotakniti: osebno zlo.

V nekem trenutku svojega življenja je začela doživljati demonske muke in je bila celo priča prizorom, ki spominjajo na grozljivko Poltergeist, ki je še nikoli ni videla. Prijatelji so jo spodbujali, naj začne moliti.

"Po teh dogodkih me je nehalo skrbeti, da sem na robu norosti. Vzgojena kot liberalni episkopalec nisem verjela v človeško zlo, temveč sem ga razlagala kot duševno bolezen in/ali nerazumevanje. Zagotovo pa tudi nisem verjela v demonske sile." Zapisala je, da bulimija ni le fizična ali duševna težava, temveč tudi duhovno bojišče.

Priznala je, da je med boleznijo odkrila, kako resnična so lahko šepetanja, ki človeka pahnejo v obup in brezup. Poimenovala jih je z njihovim pravim imenom – delo hudega duha. A svojih bralcev ni pustila v strahu. Jasno je poudarila, da je Kristusova moč, ki se kaže v zakramentih, večja od zla. Evharistija, spoved in vsakodnevna molitev so ji povrnile srčni mir. Sara je zakramente prejela v katoliški Cerkvi leta 1994.

Za Saro je bila to prelomnica: spoznala je, da se ne bori sama, da ne gre le za samodisciplino ali terapijo. Končna zmaga je prišla, ko se je odprla Božji milosti. Po Božji milosti je znova našla svobodo in pogum, da svojo zgodbo deli javno.

Sara Frear ni motivacijska govornica in ne potuje po svetu, da bi delila svoja pričevanja. Študenti jo opisujejo kot zahtevno, a pravično, dobro poslušalko. Njena strast je zgodovina žensk in religije v 19. stoletju.

Njeno pričevanje daje upanje tistim, ki se spopadajo z boleznijo, odvisnostjo ali občutkom praznine. Sama danes jasno pove: prav vrnitev k molitvi in ​​prejetim zakramentom v katoliški Cerkvi ji je dala svobodo. In lahko se vprašamo – ali tudi mi dovolimo Bogu, da nas dvigne v težkih trenutkih?

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.