Torinski prt, “živa priča Jezusovega velikega petka”

"Torinski prt ni le najbolj raziskani arheološki predmet v zgodovini sveta, temveč je tudi najbolj cenjena relikvija v zgodovini krščanstva." S temi besedami je profesor Andrew Dalton začel svoje predavanje in tako nakazal, za kako pomembno poglavje v zgodovini krščanstva gre.

Torinski prt je predstavil skozi oči znanstvenika in skozi oči vernika – s sodobnimi raziskavami je orisal dokaze, ki pričajo o njegovi resničnosti, obenem pa z besedili Svetega pisma povzel, kaj nam je Jezus zapustil v skrivnosti velike noči. "Vera in razum tukaj nista v vojni, pač pa se dopolnjujeta," je prepričan. "Jezusova smrt je s tem arheološkim artefaktom potrjena," je dejal, "saj je dokaz njegove človeškosti. Hkrati pa ta ista tkanina priča tudi o njegovem vstajenju."

Ko zremo v obraz na torinskem prtu, gledamo obraz Boga in vidimo kri, ki je bila prelita za naše odrešenje. Ljudje vsako leto romajo k prtu, da bi lahko stopili v Jezusovo resničnost, da bi začutili tisto, kar se je dotaknilo Jezusovega telesa in njegove krvi.

V 20. poglavju Janezovega evangelija, ki ga beremo na velikonočno jutro, je zapisana zgodba, ko Marija Magdalena steče do groba in najde odvaljen kamen, Jezusovega telesa pa ni tam. Ko prideta še Peter in Janez, vidita povoje in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi. Kar trikrat se v štirih vrsticah pojavijo besede o povojih in prtiču, torej niso nepomembne. Sledi še bolj zanimiv del: "Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval," (Jn 20,8). Kaj je videl Janez? Najbolj verjetno je videl dolgo platno, ki je, skupaj s sto funti mire in aloje, ovijalo Jezusa. Veroval je, ker je videl, da je telo moralo preiti tkanino, saj so povoji prazni ležali v grobu.

"Tako, kot je steklo prozorno za svetlobo, se zdi, da Jezusovo telo skrivnostno in čudežno prehaja skozi stvari po vstajenju, tako, kot je prišel v zgornjo sobo, kjer so bila vrata zaklenjena. Njegovega vstalega telesa ne ustavijo vrata in zidovi; ima nove lastnosti – prosojnost, gibkost, lepoto. Pojavi se lahko v podobi vrtnarja, hodi ob učencih iz Emavsa in ostane neprepoznan," je dejal Dalton.

Ko je Secondo Pia leta 1898 posnel prvo fotografijo torinskega prta, je opazil, da je podoba na prtu veliko bolj jasno vidna kot negativ – kot da je fotonegativ pravzaprav resnična podoba. Ta dogodek je odprl novo obdobje preučevanja prta tudi za različne znanstvenike. Yves Delage, ki je bil sicer agnostik, je kmalu napisal članek, v katerem je na podlagi svojih opažanj, da je telo na prtu pred smrtjo trpelo točno tako, kot pravijo zgodovinski zapisi o Jezusu, sklenil, da je človek s prta Jezus iz Nazareta.

Oseba na prtu je moški, ki je bil bičan, na glavi je nosil trnje, bil je križan in ima rano, ki jo je na strani naredilo kopje. "Veliko ljudem se zdi, da je to enostavno predobro, da bi bilo res, in da je v ozadju gotovo prevara, a izkazalo se je, da smo z dodatnim preučevanjem odkrili le še več skrivnosti, ki pričujejo o tem, da je prt povezan s Kristusom," je povedal profesor.

Prt je dolg 4,4 metra in širok dober meter. Na njem lahko opazimo moškega: njegov obraz, prsni koš, zapestja in roke, kolena in stopala – to je njegova frontalna podoba. Vidimo pa tudi zadnjo stran glave, ramena, hrbet. 

Prt ni le priča trpljenja, pač pa tudi vstajenja. Oče Andrew Dalton meni, da podoba na prtu izvira iz samega dogodka vstajenja. Prt je sicer raven, a z raziskavami so dokazali, da prikazuje tudi 3D-sliko, ki je vidna s posebnim instrumentom. Tam, kjer je barva bolj gosta (na primer na konici nosu), je bil prt manj oddaljen od telesa; kjer pa je barva manj opazna (na področju vratu), je bila razdalja med telesom in prtom večja. Kri, ki kot barva ustvarja Kristusovo podobo, je človeška kri moškega skupine AB, kar so potrdili različni laboratoriji. Kri vsebuje visoke vrednosti bilirubina, ki jo je ohranil rdečo. "To je še en razlog za avtentičnost. Ne mislim, da obstaja en dokaz, ki bi lahko sam dokazal resničnost; gre za kumulativno silo številnih dokazov," pravi Dalton.

Pozornemu bralcu se lahko pojavi vprašanje, ali je bila na prtu najprej prisotna slika, obris telesa, ki bi ji ponarejevalec šele na koncu dodal kri kot barvo, ali je bila na prtu najprej kri? Dokazali so, da je bila na platnu najprej kri, kar priča o tem, da je Jožef iz Arimateje, ki je Pilata prosil za Jezusovo truplo, kupil laneno platno in krvavo telo zavil v tkanino. "Kako to vemo? Tam, kjer je bila rana od kopja, pod krvnim madežem ni nobene slike na lanenih vlaknih."

Blago je sicer prefinjeno in dragoceno, tvori ga vzorec ribje kosti. Kdo bi uporabil tako dragoceno tkanino za truplo kriminalca – enega izmed križanih? Pri tej izbiri je moralo iti za posebno spoštovanje do umrlega.

Kristjani pogosto nosimo križ okrog vratu kot dekoracijo in skoraj pozabimo na vidik trpljenja. "Moramo se znova prebuditi v dojemanju Jezusovega trpljenja. Če pogledamo obraz na prtu, se lahko spomnimo, kaj pravi evangelist Luka, ki je bil zdravnik: Jezus je bil v grozi, molil je in njegov znoj je postal kot kaplje krvi, ki so padale na tla. Jezus je v svojem trpljenju doživel krvavo znojenje (hematohidrozo), kar pomeni  raztrganje kapilar pod kožo. Nato so ga bičali in pretepli – na prtu najdemo podobo 372 ran, in če so uporabili bič s tremi konicami, to pomeni več kot 120 udarcev. To je tri do štirikrat več, kot je dopuščalo judovsko pravo.

Na glavo so mu posadili krono iz trnja, ki ni bila, kot je običajno upodobljeno, venec, ampak je bila kot čelada, ki pokriva celotno glavo – na prtu vidimo kri iz 30 do 50 ran. Križ, ki ga je nosil Jezus, ni bil križ v obliki črke t, kot si ga največkrat predstavljamo – Jezus je nosil le vodoravni del.

Na prtu vidimo odrgnine na desnem ramenu in nekoliko nižje na levi lopatici, kar ustreza prenosu teže na prevladujočo ramo (Jezus je bil očitno desničar). Tradicija, da je trikrat padel, ne izhaja iz Svetega pisma, a na prtu lahko opazimo zemljo, ki ni prisotna le na podplatih, temveč tudi na desnem kolenu in konici nosu. Vzorec zemlje pri stopalih je bil kemijsko analiziran: dokazali so, da se ujema z zemljo v Jeruzalemu. Če bi bil prt ponaredek iz 12. ali 13. stoletja, kaj na njem počne Jeruzalemska prst?"

Posebej pretresljiva je bila razlaga, da je Jezus, ko je bil že pribit na križu, s težavo dihal in se je moral dvigovati na žebljih, kar vidimo kot dva različna kota, pod katerima teče kri na prtu. To je res težko ponarediti. Vsi ti dokazi, ki jih je nanizal oče Andrew, so poslušalca težko pustili ravnodušnega.

Ne glede na to, ali nas vsi ti dokazi prepričajo ali ne, Torinski prt ni zgolj predmet zgodovinskih raziskav, ampak je za kristjana predvsem znamenje ljubezni, relikvija in ikona Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Je opomin, da je Jezus dal svoje življenje za zveličanje vseh nas, je Jezusov podpis ljubezni.