“Biti babica je še stopnja višje na lestvici srečnih trenutkov”

Tako vsestransko aktivne babice že dolgo niste spoznali! Vera rada poskrbi za svoje dobro fizično in duhovno počutje, razdaja pa se mnogim: uživa z vnuki, Boga približuje veroučencem, pomaga žalujočim, kot sodelavka Karitas skrbi za številne ljudi, ki jih nihče drug ne opazi.

"Pravzaprav nikoli nisem sama, vedno sem v povezavi z Nekom," zagotavlja.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Rada imam zgodnja jutra, ki se zame začnejo okoli pete ure. Imam krasnega moža, ki mi v posteljo prinese vročo kavo. Nato preberem vrstico iz Svetega pisma in se odpravim na polurni sprehod s psom. To je moj najbolj običajen začetek dneva, ki pa je pravzaprav tudi idealen. Cenim jutranjo spokojnost in obrise novega dne. Zame prav gotovo velja, da se po jutru dan pozna.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Za dobro jutro si rečem: "Kaj je novega, kaj te danes čaka, kako si, bo šlo?" Velikokrat se tudi zahvalim za toplo posteljo, toplo vodo, jutranjo kavo, zajtrk, ljudi, ki jih imam rada in me obkrožajo, za službo in za nove izzive.

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
… se tako preprosto dobro počutim, z urejenostjo pa obenem pokažem tudi svoje notranje občutke, počutje, nestrinjanje, zagon, spoštovanje. Z razvlečeno trenirko povem, da mi je malo vseeno za današnji dan, z delovno obleko pokažem, da sem pripravljena na vsakovrstna opravila. Ko se uredim za v službo, s tem povem, da spoštujem delovno okolje in ljudi, ki jih srečujem, ko si nadenem svečano obleko, pa se že s tem popolnoma predam trenutku svečanosti.

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …? Kako se razlikuje od vloge babice?
Materinstvo je najlepša vloga, ker so otroci naše največje bogastvo. Tega se zares zavedamo, ko postanemo starejši. Otroci so hkrati del tebe, pa hkrati tudi čisto samosvoji, neobremenjeni, nepopisani. Prinašajo velike izzive in nas ne pustijo počivati na kavču – delajo nas žive. Biti babica je še stopnja višje na lestvici srečnih trenutkov. Predvsem je lepo, ko se lahko vnukom v polnosti posvetiš, gledaš, kako so podobni in hkrati drugačni od tvojih otrok. Krasno je.

5. Na Karitas delate kot svetovalka in veliko časa namenjate skrbi za starejše. Kaj (starejši) ljudje danes najbolj potrebujejo?
Pogovor in pozornost, lepe besede. Starejši so danes zelo osamljeni, nekako prepuščeni sami sebi. Veliko jih nima mreže vrstnikov ali pa so jim ti že pomrli. Otroci in vnuki so vsi zelo "zaposleni" in če jim umre še partner, ostanejo čisto sami. Morda v veliki hiši, za katero je težko skrbeti, v stanovanju v bloku, kjer ne poznajo niti sosedov, ali na kmetiji. Starejši potrebujejo pozornost, ljubeznivo besedo, pomoč pri vsakdanjih opravilih in nekoga, s katerim se lahko pogovarjajo.

6. Kako povezujete delo na Karitas, katehetsko delo in skrb za svoje ostarele starše?
To je res kar pestro življenje, vendar je meni všeč. Predvsem sem zelo organizirana in imam za vsako delo določen čas dneva. Seveda se kdaj vse skupaj podre, pa ponovno začnem od začetka. Imam krasne ljudi, ki me obkrožajo in tudi pomagajo pri vsakdanjih opravilih.

Pravzaprav nikoli nisem sama, vedno sem v povezavi z Nekom. Zavedam se, da mi je dano veliko lepega in zato veliko poskušam dajati naprej. Še več prejemam tudi nazaj. Ko je vsega preveč, pa to preprosto naglas povem in rečem: "Bog, zdaj si pa ti na vrsti, kaj je zdaj to?" Imam prazaupanje, da nekdo vedno bdi nad menoj. Vem, da preprosto nisem za vse odgovorna jaz in da vsega ne zmorem sama.

7. Vsak dan se srečujete s hudimi življenjskimi zgodbami, ki jih k vam pridejo "odložit" ljudje v stiski. Kam pa jih "odložite" vi? Kako se razbremenite?
Na vsak pogovor se pripravim tako, da tistega, ki prihaja k meni, priporočim in izročim Bogu. Sicer pa imam veliko "ventilov". Če je le mogoče, pobegnem na morje. Uživam na supu sredi morja, kjer vidim le neskončno obzorje. Prav tako zelo rada berem in tako vstopim v veliko zanimivih vlog. Blizu sta mi tudi sprehod in kolesarjenje, fizični napor zelo pripomore k sprostitvi.

Ko sem zaskrbljena, me vedno pozdravi sprehod z možem ali glasba. Zadnje čase imam zelo rada razna ročna dela: šivanje, pletenje, kvačkanje in ustvarjanje nasploh. Naučila sem se sprejemati: tisto, česar ne morem spremeniti, lahko samo sprejmem in izročim v Božje roke. Sprejemanje je res osvobajajoče. Sicer pa sem tudi po naravi optimistična in v vsaki zagati vedno vidim vsaj kak izhod.

8. Ste tudi logoterapevtka, v sodelovanju s Svetopisemsko družbo Slovenije pa vodite program Zdravilna beseda. Za kaj gre?
Logoterapijo zelo s pridom uporabim pri svojem vsakodnevnem delovanju in življenju, tako pri pogovorih, vodenju skupin, župnijske Karitas, pri katehezi, skrbi za onemogle starše ...  Je moj način življenja: v vsaki situaciji, dejanju, človeku iskati smisel in ga živeti.

Program Zdravilna beseda je usmerjen k ljudem in njihovi bolečini, ko žalujejo za neko izgubo, ki je lahko smrt bližnjega, prijatelja, upokojitev, izguba zdravja, odhod otrok iz domačega gnezda in še mnogo drugih situacij. Dolgotrajno in globoko trpljenje povzroča notranje rane, ki se dolgo celijo. Manjša zaprta skupina se srečuje redno – tedensko za dve šolski uri in s pomočjo pogovora, branja, skupnih debat in s pomočjo Božje besede tam odkrivamo in odstiramo globoke rane ter iščemo smisel kljub težkim situacijam.

9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Dnevno berem Sveto pismo in knjige z duhovno vsebino, ki mi dajejo moč. Rada se udeležim tudi kakšnih seminarjev ali izobraževanj na to temo.

 10. Biti ženska je lepo, ker …
… mi je bilo to položeno v zibelko, ker sem lahko postala žena in mati otrokom, ker lahko hkrati delam več stvari, ker lahko postrani parkiram avto na parkirni prostor, ker lahko nosim obleke in imam veliko čevljev, ker sem čuteča, pozorna, prijazna.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.