V teh časih se zdi, kot da je mantra biti "prezaposlen" postala naša najljubša mala vsakdanja fraza. Vprašajte kogarkoli, kako je, in devet od desetih odgovorov bo: "Ah, saj veš, pestro!" Kot da bi bilo to hkrati znak časti in blaga nadloga.
In resnici na ljubo, večina med nami res drvi od ene stvari k drugi — vožnja otrok v šolo, službeni roki, nakupi, ki vedno stanejo dvakrat več, kot smo pričakovali. Včasih se zdi, kot da smo v življenju ujeti v stalno hitro previjanje naprej (fast forward).
Pa vendar je v tem vrvežu nekaj nenavadne miline. Zaposlenost nas obvaruje pred nekaterimi našimi slabimi nagnjenji. Ko smo do kolen v "službeni gneči" ali pred neskončnimi kupi nezlikanega perila ali ko skušamo v nekaj minutah "iz nič" pripraviti večerjo, si ne moremo privoščiti razmišljanja o malenkostih, ki nas vznemirjajo.
Zakaj me je sodelavka tako pogledala (in ne lepše)? V soboto me je mož res grdo užalil! Kdo je pustil žličko v pomivalnem koritu? Za takšna razmišljanja ni časa — čakajo nas opravki!
Preveč miru lahko škodi
Dejansko pa je brezdelje lahko presenetljivo nevarno. Že prost popoldan brez obveznosti je lahko priložnost, da se vrtimo okoli kakšne malenkosti izpred treh let ali pa analiziramo svoje življenjske odločitve z resnostjo viktorijanskega pesnika.
Preveč tišine brez prave usmeritve nas lahko spremeni v olimpijske prvake v gledanju v svoj popek.
Pogled od sebe k drugim
Zaposlenost pa nas potegne iz nas samih. Delo — plačano, neplačano ali pa zgolj vsakodnevni trud, da gospodinjstvo teče — nas prisili, da pogledamo navzven. Opomni nas, da nismo tukaj samo zaradi lastnega udobja, ampak da služimo drugim, in s tem služimo Bogu. Tudi najmanjša opravila — prijazna beseda sodelavcu, hranjenje malčka, ki je nenadoma razglasil testenine za sovražnika, ali pa sprejem klica, ki bi se mu najraje izognili — lahko postanejo dejanja ljubezni.
To pa še ne pomeni, da nas Bog kliče, naj postanemo mučenci urnika. Tudi Jezus si je vzel čas za počitek, umik in molitev. Ključ je morda v ravnotežju: da se naučimo sprejemati obdobja prezaposlenosti brez pretiranega pritoževanja in uživati v tihih trenutkih, ne da bi zdrsnili v samopomilovanje ali neskončno drsenje po telefonu.
Hvaležnost tudi v hektičnosti
Zato lahko naslednjič, ko bomo v skušnjavi tarnati, da nimamo niti pet minut zase, poskusimo to obrniti. Da, naši dnevi so polni. Da, hrepenimo po spancu. A tudi zaposlenost je lahko dar: drži nas trdno na tleh, dela nas koristne in (upam si reči) prijetno preveč zaposlene, da bi nas skrbelo za nepomembne stvari.
In ko se dan končno konča, ko se zgrudimo v posteljo s seznamom opravil, ki je le na pol prečrtan, se lahko zahvalimo Bogu ne samo za možnost počitka, ampak tudi za polnost življenja, ki nas — čeprav hektično — v vsem svojem veličastnem kaosu vodi bližje k Njemu.
Naj te besede ne bodo spodbuda, da bi si hektično življenje želeli in ga načrtovali (tudi zato, da svoje težave prekrijemo z delom), ampak naj bodo le besede utehe za čase, ko obupujemo, ker življenja ne uspemo takoj umiriti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.
