Miha že ob prvem srečanju vsakogar navduši s širokim nasmehom, toplino in prijazno besedo. Ko ga pobližje spoznaš, pa še z mnogimi drugimi lastnostmi: intelektualno širino, delavnostjo, predanostjo, osredotočenostjo na cilj, trdno vero, načelnostjo, pripravljenostjo, da svoje talente deli z drugimi ...
Miha je računalničar, ki kot produktni vodja dela predvsem s tujimi startupi. Z ženo Cecilijo (ki je svoje izkušnje že delila z Aleteio) imata pet otrok, starih od treh do 12 let. Je tudi direktor Zavoda za razvoj družine, ki spodbuja pomen družinskega življenja predvsem prek t. i. tečajev IFFD.
Služba, žena, velika družina, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Pet otrok, dva v vrtcu, trije v osnovni šoli, služba produktnega vodje za finančne digitalne produkte, predsednik sveta staršev, župnijski pastoralni svet, žena dela za polovični čas, želja da bi redno tekel, kolesaril, plaval … veliko je obveznosti. Delo od doma pri tem precej pomaga. Veliko nama dajo tudi tečaji IFFD za družino v okviru Zavoda za razvoj družine. A na koncu gre vedno za isto: vsak dan sproti, "dovolj je dnevu njegova lastna teža".
Kako razvajate svojo ženo?
Ne bi rekel, da ženo razvajam, bolj bi rekel, da se trudim, da se vsak dan počuti ljubljeno. Včasih je to preprost nasmeh, čeprav mi ni do tega. Drugič je, da ji prisluhnem, podpiram njene interese, da ima čas zase in za stvari, ki jo veselijo. Vem, da jo zanima bonton in protokol, zato ji kdaj kar kupim knjigo s tega področja. Včasih pa preprosto to, da jaz pazim na otroke, da ima ona čas za osebno molitev, duhovno rast ali samo čas za kavo s prijateljico.
Kje in kdaj sta bila na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Prvega "uradnega" zmenka se niti ne spomniva, dobro pa veva, kdaj sva šla prvič na pijačo. Bilo je v študijskih časih, po študentski sveti maši pri frančiškanih na Tromostovju, ko sva pila pepsi in še danes naju ta pijača spomni na tisti trenutek.
Zadnji zmenek pa je pri naju že stalnica: zelo rada greva v Trst. Ceciliji je blizu malo več "sonca" pri ljudeh, sproščenost in mogočna arhitektura. Vedno ista picerija, ista kava, sprehod, sveta maša in pogovor o družinskih ciljih. Detajli pa ostanejo najini. :)
Poročeni ste s Cecilijo, ki je bila rojena slovenskim staršem v Argentini. Kako ste se – kot pravi Gorenjec – vključili v njeno družino, ki ima tudi precej argentinskega temperamenta?
Mojo ženo je že od začetka spremljalo nekaj, kar me je zelo pritegnilo, njen nasmeh, odprtost in svetovljanstvo, ki ga ima vsa njena družina. Pri njih sem se od prvega dne počutil sprejeto in domače. Ko sem spoznal njenega dedka v Buenos Airesu, me je navdušila njegova razgledanost in intelektualna širina.
Pred časom mi je neki Argentinec slovenskih korenin lepo povedal, da je slovenski temperament v Argentini dobil sonce in toplino. In to drži, pri ženini družini se to čuti na vsakem koraku. Moja gorenjska resnost je ob njihovem temperamentu hitro dobila malo več sproščenosti. :) Z ženo si želiva, da bi ta veseli in topli temperament prenesla tudi na najine otroke.
Pri liku očeta se mi zdi najpomembneje, da …
Nekoč sem slišal misel, da je naloga očeta, da otrokom pokaže meje, ki jim jih bo pozneje pokazalo življenje, s čimer se zelo strinjam. Ne zato, da bi omejeval, ampak da bi pripravil otroke na življenje.
A preden pride vse drugo, je po mojem mnenju prva in najpomembnejša naloga očeta, da ljubi svojo ženo in ji je zvest. To je danes, ko je ločitev postala skoraj samoumevna, a hkrati nosi s seboj skrito bolečino, ključno za trdnost in zaupanje otrok.
Potem pridejo druge stvari: čas z vsakim otrokom posebej, razumevanje njihovega značaja, spodbujanje, da rastejo vsak na svojih področjih. Trudim se tudi veliko izobraževati na področju vzgoje, da bi znal v zahtevnih situacijah reagirati premišljeno in pravično. Biti hkrati zahteven in usmiljen pa zahteva veliko razumnosti in modrosti.
Ruski pisatelj Aleksander Solženicin je rekel, da meja med dobrim in zlom poteka skozi vsako človeško srce. To pomeni, da biti dober ni samoumevno, vsak dan se znova odločamo za dobro.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Danes veliko ljudi išče notranji mir. Žal nas družbena omrežja pogosto potisnejo v primerjanje, kdo ima več, kdo je srečnejši, in tako hitro ostanemo prazni.
Osebno sem skozi čas in izkušnjo spoznal, da tisti pravi mir, ki ga svet ne more dati, pride samo od Gospoda, kot pravi Jezus (Jn 14,27). To pa zagotovo pride prek dnevne osebne premišljevalne molitve, torej se vsak dan usedeš v tišini in pogovarjaš z Gospodom.
Veliko mi pomeni tudi redno prejemanje zakramentov, predvsem sveta maša, če se le da, vsak dan. To ni vedno lahko uskladiti, a sem opazil, da mi prav to daje moč in veselje za vsakdan. Skozi čas so ljudje okoli mene, celo otroci, opazili, da sem bolj miren, prijazen in potrpežljiv, če se redno "duhovno napolnjujem". Najprej moram sam biti miren in vesel, če želim to predati naprej otrokom, prijateljem, ljudem okoli sebe.
Za klene fante in gospode
Z ženo sta dejavna pri Opus Dei. Kaj tam prejemata, kaj pri tej ustanovi najbolj cenita?
Oba z ženo imava duhovni poklic kot supernumerarija v Opus Dei, ki je osebna prelatura znotraj katoliške Cerkve. To nama pomaga živo živeti vero v vsakdanjem življenju, v družini, pri delu in v odnosih. To ni nekaj, kar bi obešala na veliki zvon, saj gre za zelo osebno stvar, a kadar naju kdo vpraša, z veseljem poveva, ker nama prinaša ogromno milosti in veselja in to želiva predati tudi drugim.
Za ustanovitelja, svetega Jožefmarija, pravijo, da je "materializiral" duhovno življenje, torej ga naredil zelo konkretnega, saj svetost postane nekaj jasnega in dosegljivega, ne nekaj abstraktnega. Gre za to, da se vsak dan trudiš v majhnih stvareh iz ljubezni: da svoje delo opraviš dobro, tudi kadar ni lahko, da prisluhneš otroku, čeprav si utrujen, ali da se pogovoriš z ženo, ko bi se raje zaprl vase, moliš za papeža, ko mediji kritizirajo Cerkev, ... takšnih priložnosti ima vsak veliko glede na svojo edinstveno situacijo.
Seveda hitro spoznaš, da sam tega ne zmoreš. Zato je dragoceno, da v Opus Dei prejemava konkretno pomoč: osebno duhovno spremljanje, redno spoved, mesečne duhovne obnove in tedenske krožke, kjer poglobiva vero in se učiva, kako jo živeti ter predajati naprej. V Opus Dei sva se naučila, kako vero živeti v praksi.
Najbolj ceniva iskrenost ter poudarek na osebni svobodi in odgovornosti. Kot je dejal papež Frančišek: "Svetniki niso bili supermožje … a ko so spoznali Božjo ljubezen, so ji sledili z vsem srcem." In tako želiva živeti tudi midva, z zavedanjem, da sva Božja otroka.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju vam je dala najbolj misliti?
Ko je bil moj oče v komi po neuspeli operaciji na možganih. Takrat sem spoznal, da smo v Božjih rokah in da On odloča, kdaj gremo k Njemu in kdaj nam da še eno priložnost. Ob tem sem razumel tudi, da zdravje ni vse, pomembno je, da imamo v srcu mir in da je ob nas nekdo, ki za nas skrbi in nas ima rad, tudi ko smo zelo bolni.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Če bi moral izbrati, bi navedel tri kreposti, na katerih bi morali danes vsi bolj zavestno delati.
Iskrenost – da ne živimo v navidezni realnosti in drug do drugega ne postajamo "spoštljivo brezbrižni".
Zvestoba – v odnosih in tudi v poslovnem svetu, kjer dana beseda pogosto pomeni premalo. Namesto "tak pač sem" bi se morali resno truditi ostati zvesti svojim obljubam.
Služenje – v svetu, kjer mnogi živijo brez pravega cilja, bi se lahko manj ukvarjali sami s seboj. Tako bi imeli pol problemov manj, pa še sami smo bolj srečni, če iščemo srečo drugega.
Če vse tri združim, se spomnim besed sv. Janeza Pavla II., da današnjemu času primanjkuje svetnikov, ki služijo drugim.
Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Velikokrat si rečem, da bi otrokom rad pustil kot doto predvsem dve stvari: da bi znali dobro, strokovno in z veseljem opravljati svoj poklic, katerikoli že bo, in da bi znali moliti ter imeli oseben odnos z Bogom. To je temelj, da bodo z Njegovo pomočjo postajali vedno bolj krepostni. In vem, da nas na tej poti spremlja Marija, ki nam vedno pomaga.
