Kot otrok izseljencev sem odraščal v slovenski skupnosti v Argentini. V njej sem doživel, kako smo kot majhna skupina povezanih ljudi ohranjali korenine, slovenski jezik in kulturo, ob tem pa bili polno integrirani v argentinsko družbo kot odgovorni in ustvarjalni državljani.
Čeprav je pogoje na Koroškem težko primerjati z argentinskimi, pa koroški in argentinski Slovenci delimo izkušnjo življenja manjšine v večjem družbenem telesu. Koroški Slovenci ste že s svojo prisotnostjo pozitivni dejavnik v avstrijski stvarnosti, kot ogledalo za soočenje z njenimi sencami in lučmi, ter jo že s tem delate boljšo, bolj pravično in resnično. Vaša pot ni lahka, a je zagotovo rodovitna tako za avstrijsko kot za slovensko družbo.
Tako imamo koroški in argentinsko-slovenski katoličani mogoče tudi kakšno prednost za razumevanje trenutnega položaja kristjanov v Evropi, saj se ga vse bolj da primerjati s položajem manjšine v morju nekrščanske večine.
A na to dejstvo ne smemo gledati z malodušjem. Biti manjšina, ki se zaveda svojih korenin in živi iz skupnih vrednot, je velika prednost v tem fluidnem času, kjer je vse začasno in mimobežno. Ta prednost pa nosi s seboj tudi klic k predajanju vsega dobrega, lepega in resničnega, ki daje smisel v življenju. To je poklic vsake kreativne manjšine.
Koncept "kreativnih manjšin" je razširil britanski zgodovinar Arnold Toynbee (1889-1975). Trdil je, da civilizacije rastejo in se razvijajo zaradi majhnih skupin posameznikov, ki najdejo inovativne rešitve za izzive, s katerimi se sooča družba in tako navdihujejo druge, da sledijo njihovim idejam.
Tudi rabin Jonathan Sacks (1948‒2020) je pisal o tem vprašanju, pri čemer je uporabljal zgodovinski primer Judov, ki so s svojo zvestobo monoteizmu, ob sposobnosti prilagajanja in hkratnem ohranjanju identitete, vplivali na moralni razvoj civilizacij. Kot manjšina so Judje tudi pogosto izzivali družbene norme in s tem spodbujali napredek, hkrati pa bili nemalokrat tudi tarča sovraštva.
G. K. Chesterton, angleški pisatelj, esejist in filozof (1874‒1936), je rešitev družbe videl v majhnih, zavzetih skupinah posameznikov, ki ostajajo zveste trajnim vrlinam in se upirajo prevladujočim trendom in dehumanizirajočim sistemom. Chesterton je verjel predvsem v "navadne ljudi" – kmete, delavce, obrtnike – kot nosilce zdrave pameti in moralnih vrednot. Zagovarjal je družino kot temeljno enoto družbe, ki ohranja ustvarjalnost in moralno integriteto.
In prav ta koncept je pred dvajsetimi leti (2004) uporabil Joseph Ratzinger (kasneje papež Benedikt XVI.) v znamenitem predavanju o vlogi katoličanov v razkristjanjeni Evropi. Menil je, da prilagajanje sekularizaciji, umik v geto ali nasilni odpor nikakor niso sprejemljivi odzivi na upad vpliva krščanstva v družbi. Rešitev je opisal tako: "Krščanski verniki bi morali gledati nase kot na kreativno manjšino, ki pomaga Evropi, da ponovno pridobi tisto, kar je najboljše v njeni dediščini, in se tako postavi v službo celotnemu človeštvu."
Tudi jaz sem prepričan, da je prihodnost krščanstva v Evropi v tem, da bodo naša občestva vse bolj postajala skupnosti ustvarjalnih navdušencev, zasidranih v Božji Besedi in v življenju po Jezusovem zgledu. Da bomo v družbi delovali "odrešilno participativno" (kot sta zapisala Tyson in Grizzle). In bomo vero v Kristusa živeli odprto, veselo, samozavestno, z navdušujočim upanjem, z občutljivo in ustvarjalno ljubeznijo.
