“Molim naj za sošolca, ki mi nagaja?!”

Ko nam otrok opiše takšno vedenje svojega sošolca ali sošolke, se nam v mislih porajajo različni scenariji, kako bi zaščitili svojega otroka. Običajno se najprej vprašamo, kaj na to pravijo učitelji, zakaj šola ne poskrbi za red in kaj se dogaja pri tem otroku doma.

Med starši se pogosto pojavijo tudi ideje, da otroka vpišejo v borilne veščine, da bi se znal braniti. Sprva sem mislila, da gre za šalo, a ko sem pogledala njihove resne obraze, sem spoznala, da govorijo povsem iskreno.

Trenutno je učiteljem dovoljeno, da učenca, ki moti pouk, odstranijo iz razreda. Za vse drugo pa imajo še vedno precej zvezane roke. Prijazni pristopi in lepe besede pri vedenjsko zahtevnih otrocih žal pogosto ne prinesejo rezultatov, kakršnih bi si želeli. Medtem pa se nasilje stopnjuje.

Zato ostajamo starši v svojih dilemah, kako zaščititi svoje otroke in hkrati ohraniti sočutje do tistih, ki sami bijejo svoje bitke. A eno je jasno: nasilja ne smemo sprejeti kot nekaj samoumevnega. Otroke moramo spodbujati, da povedo, kaj se dogaja, in jim stati ob strani, ko potrebujejo našo podporo.

"Ljubezen se začne doma, doma pa se začneta tudi razkroj in sovraštvo," je bila prepričana mati Terezija.

Otrok, ki je nasilen, je zelo pogosto odsev dogajanja v njegovi družini. Ko svoje otroke vprašamo, ali kaj vedo o njegovem življenju doma, nam hitro postane jasno. Seveda to ne opravičuje nasilnega vedenja v družbi.

A ko bomo svojemu otroku predstavili sošolčevo življenje, bo spoznal, da je njegovo vedenje pogosto posledica težkih razmer v družini. Vsako razlago prilagodimo otrokovi starosti, ob tem pa prosimo Svetega Duha, naj nam podari prave besede. Tako bomo otroku položili temelje sočutja, a kljub temu mora poskrbeti tudi za svojo varnost.

Zelo pomembno je, kako se bomo odzvali starši, saj nas bo otrok v načinu odziva posnemal. Biti moramo dober zgled. Ne želimo soditi, obrekovati, govoriti sovražno ali preklinjati. Nikomur ne želimo nič slabega, prav pa je, da svojega otroka naučimo postaviti meje nasproti drugim.

Veliko naredimo, če se z otrokom o tem pogovorimo – ko je miren, v varnem okolju in imata oba dovolj časa. Otroka lahko vprašamo, kaj sam predlaga. Spodbudimo ga k iskanju rešitev in ga pri tem usmerjamo. Miren bo, ker nas je seznanil z dogajanjem in pridobil zaupanje, da mu stojimo ob strani, ko se znajde v stiski.

Ne pozabimo, da je tudi molitev za tega učenca zelo dragocena pomoč. Sprva bosta verjetno prisotna nelagodje in odpor. Saj je tudi odraslim težko moliti za osebo, ki nam gre na živce. Zakaj torej molimo? Ker molitev dela čudeže tudi takrat, ko jih ne vidimo.