Kot učiteljici (glasbe) mi september predstavlja precej pomembno prelomnico in priložnost za marsikateri premislek. Začetek tega šolskega leta me je preplavil najprej s kupom administrativnih in sistemskih nalog ter z novo rutino, ki smo se ji težko privadili prav vsi štirje družinski člani. Ob navajanju na zgodnejše vstajanje, uvajanju v vrtec najmlajšega ter pogostejših intenzivnejših čustvovanjih obeh otrok sem na poti v službo pogosto premišljevala in preizpraševala smisel svojega poklica.
Poučujem glasbeno umetnost, predmet, za katerega nisem ravno prepričana, da v našem šolskem sistemu točno vedo, čemu je namenjen oziroma kaj bi od njega radi. V mnogih primerih je zato postala glasba še en predmet, poln suhoparnih podatkov iz zaprašenih glasbenozgodovinskih knjig, in to ravno v obdobju, ko mladostnike najbolj potegne "akcija" in dejavno vključevanje v svet.
Zato se nekaterim zdi nezaslišano, da pri glasbi toliko pojemo in da morajo peti prav vsi. Hkrati se sprašujemo, kako to, da mnogi mladi, še posebej fantje, do petja čutijo odpor in so prepričani, da pojejo zelo slabo. Lahko rečemo, da je kriv učni načrt. Lahko rečemo tudi, da so krive raznorazne učiteljice, ki niso znale spodbujati in nagovarjati k pevskemu udejstvovanju. Ali pa je kriva na splošno kar družba, ki ne poje več tako, kot so peli včasih.
Zakaj pa ta družba ne poje? Ker imamo posneto glasbo, dostopno le s klikom ali dvema. Ker lahko najamemo profesionalce, da na praznovanju abrahama zapojejo naši teti. Ker mi ne pojemo dovolj dobro in bo to gotovo bolje opravil nekdo drug. Postali smo pasivni, zaradi lastnih kompleksov in strahov pa svojo odgovornost prelagamo na druge. Ker kaj bodo pa sosedje rekli? Lasten ego s svojo željo po popolnosti nam je vzel nekaj tako spontanega in prvinskega, kot je petje.
Seveda je petje lahko tudi izvrstna metafora za naše aktivno udeleževanje v družbenem življenju. Kolikokrat skomignemo z rameni, da tako ali tako nima smisla niti poskusiti česa spremeniti. In tako živimo v svojem udobnem mehurčku, mehko zaviti v prepričanje, da bo svet rešil nekdo drug.
Zelo elegantno smo se distancirali od dejstva, da smo družba prav vsi mi in prav vsi mi tlakujemo prihodnost naših otrok. Zato mi pri glasbi pojemo. Ker s tem soustvarjamo novo dimenzijo sobivanja, se povezujemo drug z drugim in gradimo skupnost, v kateri sodeluje prav vsak. Torej, pojte. Sami, s svojimi otroki, doma, na veselicah in praznovanjih. Pojte, prosim.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
