Mitja Bulič je po rodu Belokranjec, ki svoje duhovniško poslanstvo opravlja v Župniji Novo mesto Sv. Janez. Letos je bil imenovan še za župnika župnije Prečna, obenem pa je tudi direktor Zavoda Friderika Ireneja Baraga, ki ga je ustanovila Škofija Novo mesto z namenom vzgojne, izobraževalne in kulturne dejavnosti.
Iz kakšne družine prihajate? Kdaj se je pojavil in kako je zorel vaš klic v duhovništvo?
Prihajam iz povprečne slovenske družine z očetom, mamo in tremi otroki, imam starejšega brata in mlajšo sestro, doma pa smo živeli tradicionalno krščansko življenje. V cerkev smo hodili ob blagoslovu velikonočnih jedi, k sveti maši pa za veliko noč in božič. V veri nas je vzgajala moja teta, zato smo pogosto prepevali Marijine pesmi in ob tem sem čutil veliko veselje.
Klic v duhovništvo je bil jasen, odkar pomnim. Že v otroštvu me je spremljala misel: "Duhovnik boš." To so opazili tudi drugi, saj je bila moja najljubša otroška igra povezana z vlogo duhovnika. Izdeloval sem si mašne plašče, po vasi pa sem organiziral pogrebe poginulih živali, kot so bile muce, psi in ptički. Jaz sem vodil pogreb, ostali otroci pa so bili pogrebniki.
Domači niso imeli preveč posluha za mojo željo, da postanem duhovnik. Prav zato sem po srednji šoli začel študij filozofije in sociologije v Ljubljani. Po opravljenem študiju in treh letih zaposlitve sem zbral dovolj poguma ter odgovoril na to, kar je ležalo v mojem srcu.
Veliko vam pomeni druženje s farani ne glede na njihovo starost, od najmlajših do najstarejših. Zakaj vam je pomembno, da ste ljudem blizu? Kako ohranjate pristen odnos z mladimi?
Prav zato, ker sem po naravi zelo družaben. Kot sem že omenil, se je pri nas doma veliko pelo in tudi plesalo, hkrati pa so se pred našo hišo, ki stoji sredi vasi, zbirali vsi vaščani. Tako sem odraščal v družabnem vzdušju in vedno me je vleklo med ljudi.
Kot duhovnik zelo rad obiskujem starejše, ker se od njih veliko naučim in iskreno skupaj molimo. Prav tako sem rad v družbi zakoncev, saj mi omogočajo vpogled v družinsko življenje. V velik izziv in veselje mi je druženje z mladino pri mladinskem verouku, z ministranti, animatorji in pevci. Rad sem z njimi in skupaj gremo na romanja in na morje.
Zdi se mi, da vse, kar mladim svet ponuja, ostaja prazno, brez smisla, brez vrednot, brez velike ljubezni, brez odpovedi. Ko se srečam z njimi, mi postavljajo tako globoka vprašanja, da sem presenečen. To me navdaja z upanjem, da imajo željo po Bogu. Vesel in ponosen sem nanje, saj svoj prosti čas radi preživljajo v župnišču, čeprav bi lahko šli kamorkoli drugam. Tukaj igrajo namizni nogomet in biljard, skupaj pogledamo kakšen film, predvsem pa se radi pogovarjamo. Poleg tega radi delajo, pokosijo mi travo in opravijo veliko hišnih opravil.
Glede druženja z ljudmi pa poskušam razumeti Jezusa. V evangelijih beremo, da je hodil iz kraja v kraj in srečeval ogromno ljudi, ki so si zelo želeli njegove bližine. To pa zato, ker jih je imel rad, ker jih je poslušal in blagoslavljal. Reveže, ki niso imeli možnosti za ozdravitev, je ozdravljal, grešnike, ki so jih drugi zavračali, pa sprejel. Otroke, ki so bili prepuščeni sami sebi, je učil o Bogu. Zato duhovniku, ki mu uspe živeti po Jezusovem zgledu, prinaša to dobro in lepo, tako zanj kot za ljudi okoli njega.
Kakšna je po vašem mnenju vloga duhovnika v današnji družbi?
Duhovnik je dandanes zelo potreben, čeprav se je v družbi delalo na tem, da lahko živimo brez Boga, brez milosti, notranjega miru in odpuščanja. Kljub temu raziskave kažejo, da se veliko mladih po vsem svetu nepričakovano obrača k veri. Vodilni v družbi so želeli mlade odtrgati od družine in Boga, a ravno ti mladi iščejo resne oblike duhovnosti.
Prav zato je duhovnik kot luč in svetilnik, ki je v oporo ljudem. Med pogovorom s posamezniki, ki niso preveč verni ali pa celo neverni, pogosto pravijo: "Če Cerkev odneha, družba pade." Prav takšni me spodbujajo: "Delajte to, kar je vaše poslanstvo. Ukvarjajte se in oznanjajte, ker če Cerkev odneha, se sistem zruši."
Zato je duhovnik v današnjem času potreben in iskan, predvsem pri zadevah, kot so duhovni pogovori, spoved in duhovno vodstvo. Vesel sem, da sem duhovnik prav v tem času.
Ljudi radi tudi nasmejete. Vaše pridige pritegnejo pozornost, saj so velikokrat obogatene s humorjem. Zakaj se vam zdi to pomembno?
Ko pri bogoslužju gledam obraze svojih faranov, vidim veliko stisk in križev, ki jih družine doživljajo skozi teden. To se zrcali v njihovih očeh, in če duhovniku uspe najti prave besede, ki nekoliko razrahljajo vzdušje, je to odlična vstopna točka za težje vsebine. S kančkom humorja odprem srce in dušo ter pridobim pozornost poslušalca. Na vse to posadim eno seme, en močnejši stavek, in ta kombinacija se mi zdi zelo učinkovita.
Opažam, da si otroci moje pridige zapomnijo skoraj vse na pamet. Vsaka ima življenjsko prigodo, v kateri se lahko najdejo in tudi o tem razmišljajo. Želim si, kar je papež Frančišek neštetokrat poudaril, da kristjani ne bi bili kislih obrazov, zagrenjeni ali zateženi. V cerkev, sploh pa iz cerkve, naj bi šli nasmejani in veseli. Prav zato se pogosto poslužujem smešnih življenjskih anekdot.
Opozarjate na to, da se moramo za udeležbo pri sveti maši tudi navzven primerno urediti. Na hudomušen način znate nagovoriti ženske, naj oblečejo krila. Zakaj se vam zdi estetika pri bogoslužju tako pomembna?
V Stari zavezi beremo, da je Bog naročil postavitev šotora in pozneje templja po natančnih navodilih. Izbrati so morali najboljše materiale, zlato, kamen, najlepši škrlat za zavese ter umetelne izdelke. V svetišče so pristopali zelo urejeni, saj so vedeli, h komu gredo. Danes je zavest, da je v cerkvi prisoten Bog, nekoliko zbledela. K srečanju z Bogom pa je treba priti pripravljen, zunanje in notranje. K zunanji pripravi zagotovo spada obleka.
Zakaj želim, da ženske nosijo krila? Družba je ženske potisnila v moške vloge. Najprej se je to začelo z oblačili, kot so hlače, trenirke in razvlečene majice, nato pa se je nadaljevalo s prevzemanjem moških vlog v službah in družbenem življenju. Nič ni narobe, če je ženska vključena v vse to, vendar naj ostane ženstvena na svoj lep način, kar je še posebej lepo, če to pokaže tudi z obleko. Tolikokrat se zgodi, da deklica pred birmo joče, ker bo morala prvič obleči obleko ali krilo, saj bi raje imela trenirko. Prav zato mora kdaj videti svojo mamo v krilu, da ji to postane običajno.
Torej v svetišče prihajamo urejeni, ker je to srečanje z živim Bogom. Drugi vidik pa je podoba žene in matere navzven. Rekel bi, da sem pri teh spodbudah kar uspešen, saj devetdeset odstotkov naših župljank nosi krila, med njimi so tudi mlada dekleta. To mi je všeč, predvsem pa je všeč tudi njihovim možem. 😊
Znani ste tudi po tem, da otroci radi prihajajo k vam k verouku. Iz župnišča pritečejo nasmejani in večkrat okrog ust umazani od čokoladnih priboljškov. Kaj želite, da bi otroci od verouka odnesli?
Najbolj si želim, da bi otroci začutili, da je Bog dober in vedno z njimi. Bog ni samo institucija Cerkve s pravili, zahtevami, z omejitvami in s potrdili, ampak naš prijatelj, oče in brat. Če bo otrok to razumel, mu bo Bog postal sopotnik skozi življenje.
Moja druga želja pa je, da bi župnišče razumeli kot svoj drugi dom. Župnik potrebuje zgolj eno sobo, vsi ostali prostori pa so namenjeni ljudem, da tukaj krepijo svojo vero, da se družijo in povezujejo. Tudi otroci naj začutijo, da je to njihov dom, ne pa nek urad.
Zato jim po koncu verouka, seveda če so bili pridni, podelim kaj sladkega. Otroci si bodo zapomnili predvsem to, da jim je bilo lepo in da so bili obdarovani. Moj najlepši spomin na verouk je, da nas je pozimi, ko je bilo res ledeno, mežnarica sprejela k sebi domov. Vedno nas je čakala skodelica toplega čaja in pecivo (ocvrte miške). Zapomnil sem si njeno dobroto, njen nasmeh in gostoljubnost. Tisto, kar vsadimo v mlada srca, bo potem raslo.
H kateremu svetniku se najraje zatekate in katere besede iz Svetega pisma so vam v spodbudo?
Ko sem v otroštvu obiskoval šmarnice, sem za nagrado dobil življenjepis svetnika Janeza Marija Vianneya. Ob prebiranju se je v meni zbudil neverjeten ogenj in velika želja po Bogu, zato mi je postal spremljevalec in priprošnjik. Njegov zgled mi pokaže, da se je vredno truditi, četudi so uspehi majhni, saj Bog na koncu naredi veliko.
Močna opora, navdih, tolažba in veselje mi je naša mati Marija. Rad romam v vsa marijanska svetišča, še posebej v Medžugorje.
Besede iz Svetega pisma, ki so mi še posebej dragocene in so tudi moje novomašno geslo, so: "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta," (Mt 28,20). To so Jezusove poslovilne besede njegovi mali čredi. Kadar gre veliko stvari narobe, ko ni morale, ko se družina razbija, ko je Cerkev stalno napadena, ko je preganjeno vse, kar je sveto in lepo, lahko človek postane črnogled. A Jezus pravi: "Tudi v tej situaciji sem z vami." Zato so mi te besede zelo močne, prelepe in resnične.
