Vprašanje bralke:
Kako je mogoče, da nekdo, ki redno hodi v cerkev, dela stvari, ki so očitno nemoralne in v nasprotju z vero? Kako razumeti človeka, ki moli, a hkrati vara, goljufa, ponižuje ali celo zlorablja? Je to dvoličnost, odsotnost vesti, zloraba vere kot priročne fasade, ali pa v ozadju delujejo globlji, nevidni mehanizmi, ki jih spregledamo? Kako to pojasniti?
Odgovarjata zakonska in družinska terapevta Drago in Sara Jerebic:
Tudi v vernem človeku se lahko pojavijo nasprotja, najpogosteje takrat, ko z določenimi deli sebe ni v stiku. Če si ne dovoli začutiti, kako se ob njegovih dejanjih počuti drugi, ga lažje prizadene ali goljufa. Pri tem ni nujno, da gre za hoteno zlobnost, temveč za notranjo bitko.
Človek, ki na eni strani greši (dela morda, česar noče), lahko na drugi strani pretirava s spokornimi dejanji in versko angažiranostjo, kot bi želel prekriti ali pomiriti notranje trenje. Težava nastane, če o tem z nikomer ne spregovori, ker ga je sram. Sram spodbuja molk, molk poglobi razdor, ta pa še okrepi neučinkovite obrambe in nezaželena dejanja. Tako lahko postane zunanja verska dejavnost del fasade.
Včasih nekomu religioznost služi kot poskus, da prikrije razpoko v notranjosti ter da pred drugimi in seboj ostane v dobri luči. Lahko postane tudi način, kako pomiriti slabo vest in občutek krivde, nekakšno pomirjevalo, v katerem je malo resnično duhovnega in še manj zdravo religioznega.
Pomemben element, ki razmejuje zdravo in nezdravo versko angažiranost, je iskrenost in odpiranje. To pomeni, da si posameznik prizna, da ima težavo, in poišče pomoč: pri spovedi, v iskrenem pogovoru in po potrebi v strokovni podpori. Takšna drža omogoča, da vera ne postane kulisa, temveč prostor resnice, sprejetosti in spremembe.
Ta poskus pojasnjevanja nikakor ne pomeni opravičevanja najbolj neprimernih dejanj, ob katerih človek ne more mimo vprašanja, kako je to mogoče. Terapevtski jezik govori o potlačenih, nerazrešenih in pogosto travmatičnih izkušnjah. To so spomini in občutja, ki jih je posameznik nekoč odrinil v "klet" svojega notranjega sveta, da bi ga manj bolelo.
A kar je potisnjeno stran, ne izgine. Zato je pomembno, kako se posameznik sooča in ravna s temi "deli", ki nosijo sram, strah, prizadetost. Lahko se polagoma sooča z njimi, sicer bo prej ali slej začel to projicirati na druge, kar je običajno boleče, neprimerno ali še kaj hujšega.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
