Gregor je korak bližje duhovniškemu poklicu

"Večje živčnosti ne čutim, se pa zavedam, da služba diakona prinaša večjo odgovornost do služenja Cerkvi in ljudem," je med drugim dejal v pogovoru le nekaj dni pred posvečenjem.

Danes, 1. oktobra, ga bo ljubljanski nadškof Zore posvetil v diakona. Rodil se je leta 1997 kot najstarejši otrok od petih v družini. Jeseni 2019 je najprej vstopil v propedevtični letnik, leto pozneje pa v Bogoslovno semenišče v Ljubljani. Tik preden se je odpravil na duhovne vaje v tišini, se je odzval povabilu na intervju za Družino, poobjavljamo ga še na Aleteii.

Kako bi opisali mladostniška leta? Ste bili dejavni v župniji in kakšen zglede vere ste imeli v domači družini?
Mladostniška leta sem brezskrbno preživljal v Moravčah, vpet tako v delovanje župnije kot samega kraja. Sprva sem v župnijskem občestvu sodeloval v otroškem pevskem zboru, v četrtem razredu osnovne šole pa sem začel ministrirati. Kot srednješolec in študent sem bil dejaven v mladinski skupini, v kateri smo se zbirali ob petkovih večerih, poleti pa kot animator na oratoriju.

Poleg tega sem bil tudi redni član Pihalne godbe Moravče, kjer sem igral klarinet, ter mladinske dramske skupine Kulturno-izobraževalnega društva Limbar.

Vera ima pri nas doma pomembno vlogo. Velik zgled vere mi predstavljajo starši, za kar sem jim hvaležen, saj so nas vzgajali v zavedanju njene pomembnosti, krščanskih vrednot in pomena sodelovanja pri župnijskem dogajanju.

Vas je Gospod poklical v duhovniški poklic prek kakšne posebne izkušnje ali se je ta klic kalil dlje časa?
Misli na duhovniški poklic v svoji mladosti nisem dajal pretiranega zanimanja, saj so me veliko bolj privlačili drugi poklici. Potem pa se me je, ko sem bil že študent 2. letnika razrednega pouka, pri maši izredno dotaknila pridiga nekega duhovnika, ki je rekel, da je človek najbolj srečen takrat, ko dela to, kar je za njegovo življenje pripravil Gospod.

Takrat sem se začel resno spraševati, ali me želje in načrti, ki jih imam, res peljejo k sreči in osebni izpolnjenosti. Ta vprašanja mi nikakor niso dala miru, zato sem se začel redno zatekati k molitvi, sveti maši ter premišljevanju Božje besede.

Intervju je bil najprej objavljen na spletnem portalu druzina.si.

V tem obdobju sta se spreminjala tudi moja vera in odnos z Bogom, ki je postajal globlji in iskrenejši. Odločitev, da se podam na pot duhovniškega poklica, sem potem v miru sprejel kakšno leto pozneje.

Kdaj pa ste odšli na študij v Rim in kako daleč je ta etapa vašega življenja? Kako vas je ta izkušnja tujine obogatila?
Na študij v Rim me je poslal nadškof po zaključenem tretjem letniku bogoslovnega semenišča.

Tam sem letos junija zaključil osnovni študij teologije na Papeški Univerzi Gregoriana. V času bivanja v Rimu sem živel v nemškem zavodu Germanik, kjer sem nadaljeval s formacijo za duhovniški poklic. Izkušnja v tujini mi je dala ogromno, saj me je v marsičem utrdila in dala nova spoznanja. Poleg znanja tujih jezikov in novih poznanstev sem najbolj hvaležen za izkušnjo utripa vesoljne Cerkve. 

S kakšnimi občutki pričakujete diakonsko posvečenje? Je kaj živčnosti?
Diakonskega posvečenja se veselim, saj bom s tem tudi korak bližje duhovniškemu poklicu, na katerega se že nekaj let pripravljam. Večje živčnosti ne čutim, se pa zavedam, da služba diakona prinaša večjo odgovornost do služenja Cerkvi in ljudem.

Kako ste se pripravljali na posvečenje? Bodo na posvečenju tudi vaši domači, prijatelji in drugi duhovniki? Bo poleg vas v diakona posvečen še kdo drug?
Velik del priprave na diakonsko posvečenje poteka že ves čas semenišča, posebej usmerjene pa so bile priprave v preteklem letu v kolegiju. Najpomembnejši del so bile t. i. razločevalne duhovne vaje, kjer sem imel priložnost še enkrat iskreno pogledati na poklic, ki ga je Gospod položil v moje življenje. V okviru kolegija pa so bili nato med letom organizirani različni tečaji in srečanja, kjer smo pobližje spoznavali tako duhovno kot praktično službo diakona.

V diakona me bo posvetil domači nadškof msgr. Stanislav Zore, ki se je odzval povabilu kolegija, da sprejme vlogo posvečevalca. To si štejem v veliko veselje. Poleg mene bo v diakona posvetil še sošolca iz hrvaške nadškofije Reka. Ob tem dogodku bodo poleg tudi moji domači ter približno 150 romarjev iz moravške župnije in širše, prijatelji duhovniki ter celotno Bogoslovno semenišče.

Ali po posvečenju ostajate v Rimu ali se vrnete v Slovenijo?
Po diakonskem posvečenju v Rimu se vračam v Slovenijo, kjer bom prvi del tedna bival v Bogoslovnem semenišču in hkrati obiskoval program izpopolnjevanja na Teološki fakulteti, ki bo usmerjen v konkretno pripravo na duhovniški poklic. Konce tedna pa bom preživljal v župniji Kranj-Šmartin, kjer bom vpet v pastoralne dejavnosti.

Ob domačem zgledu vere vam je gotovo blizu tudi kateri od svetnikov. Kateri je vaš najljubši?
Blizu sta mi sv. Krištof in blaženi Alojzij Grozde. Prvi zato, ker se zavedam, da smo veliko na cesti in da se v prometu lahko zgodi marsikaj. Pomenljivo mi je tudi njegovo ime, ki predstavlja tega, ki nosi Kristusa. Podobno kot to počne tudi duhovnik, ki vernikom prinaša Kristusa.

Blaženi Alojzij Grozde pa mi je zgled v študijski marljivosti in vztrajnosti, zato se mu še posebej rad priporočam pred izpiti.

Kaj pa vas najbolj napolni in duhovno bogati? Imate kakšen poseben hobi ali zanimanje?
Zelo rad se kam sprehodim, poleti mi je bilo sploh lepo zgodaj vstati in se s psom podati na daljši sprehod. Uživam tudi ob branju dobrih knjig ali ogledu kakovostnih filmov in serij.

Izredno pomembna so mi druženja s prijatelji, še posebej ob dobri kavi. Navdušuje me tudi spoznavanje novih krajev in kultur. Prav tako rad z zanimanjem spremljam družbeno-politično dogajanje, ki pogosto lahko postane iztočnica za zanimive in poglobljene razprave o današnjem svetu.