Anamarija Žohar je 20-letno dekle iz Frankolovega. Študira medicino (končala je 1. letnik) in rada počne veliko različnih stvari. Zelo rada hodi v gore, teče, kuha, bere, nabira zelišča, se pogovarja in druži, pomaga na domači kmetiji, vrtnari, pazi otroke in še kaj.
Zelo jo zanima tudi prva pomoč in zato na fakulteti sodeluje pri projektu ŠUS (Študentska urgentna sekcija). Vedno si "natrpa" poletne počitnice in lansko leto se je preizkusila na prostovoljnem služenju vojaškega roka, ki jo je zelo pozitivno presenetilo, utrdilo in ji odprlo tudi nekaj novih življenjskih vrat.
Kaj počneš kot prostovoljka?
Kar nekaj let sem že aktivna na raznih področjih … Bila sem animatorka na oratorijih in duhovnih vajah za družine v Logarski dolini. Od letošnjega leta žal manj aktivno sodelujem pri Mladih za življenje, s katerimi sem sooblikovala tudi delavnico na Stični mladih.
Letos pa sem največ časa posvetila skavtom kot voditeljica volčičev v stegu Rakova Steza 1 in vodenju oratorija, ki smo ga v domačem kraju obudili po sedmih letih zatišja. Zato se bom v nadaljevanju bolj posvečala zadnjima omenjenima področjema.
Kaj te je spodbudilo k prostovoljstvu?
Že od malega sem se udeleževala skavtov, oratorijev in duhovnih vaj, zato se mi je zdelo povsem naravno, da sem z leti tudi sama postala animatorka oz. voditeljica. Zelo cenim trud, znanje in veščine, ki so nam jih predali voditelji in animatorji, ter lepe spomine iz otroštva, zato si želim tudi drugim otrokom omogočiti podobno izkušnjo.
Včasih težko usklajujem vse aktivnosti in študij, zato se je treba tudi čemu odreči in ohranjati čim boljšo disciplino. Večkrat moram iti iz svoje cone udobja, kar dojemam kot dobro pripravo na življenje.
Predvsem pa mi daje pogum misel, da sem samo orodje v Božjih rokah in mi zato ni treba pretirano skrbeti, ker Bog poskrbi; nas le uporabi, da lahko izpelje svoje načrte, če smo pripravljeni odgovoriti na Njegov klic.
Kako te čas, preživet tam, izpolnjuje?
Prostovoljstvo je način življenja in zavedam se, da z našim trudom storimo veliko dobrega za otroke. Ko jim npr. na skavtih omogočimo odmik od elektronskih zaslonov in približamo stik z naravo, se otrokom omogoči boljši razvoj in nepozabne dogodivščine. Vendar se premalokrat zavedamo, kako veliko veščin osvojimo tudi mi, ki otroke vodimo.
Od komunikacije, sodelovanja, iznajdljivosti, postavljanja mej, tolažbe, organizacije pa vse do igrivosti in otroške razigranosti. Ker si tudi sama želim družine, verjamem, da so vse te izkušnje, ki jih pridobivam, res neprecenljive. Hvaležna sem tudi za številna krasna prijateljstva, ki so se spletla v teh letih in se brez vseh teh aktivnosti nikoli ne bi.
Zelo rada delam z otroki in mladimi, zato svoje prostovoljstvo dojemam kot poslanstvo in izziv. Po drugi strani pa mi te aktivnosti preusmerijo pozornost, ko imam veliko študijskih obremenitev, zato hitreje opravim kakšne obveznosti oz. se sprostim, ko mislim tudi na druge, ne le na svoje skrbi.
Kakšne odzive doživljaš ob svojem prostovoljnem delu?
Odzivi, ki jih prejemam, so zelo srčni in iskreno hvaležni. Otroci res uživajo v ponujenih aktivnostih, kar daje veselje tudi nam. Čeprav je potrebno veliko vloženega časa in priprav, je ves trud poplačan, ko opazim nasmejane udeležence in iskreno veselje, ki nam ga izkazujejo. Tudi zagnanost, talentiranost in zadovoljstvo še neizkušenih animatorjev prinese veliko nove motivacije. Notranji mir in zadovoljstvo pa sta največje plačilo, ki me izpolnjujeta in mi dajeta potrditev, da opravljam dobro delo.
Včasih je treba videti več kot le udobje, saj se mladi iz težjih situacij učimo ukrepanja in razvijamo svoj potencial. Zato me veseli, če starši zmorejo otroke spustiti iz cone udobja in jim omogočiti, da jih tudi malo zebe ali pa jim je vroče, da so lačni in utrujeni, ker le tako lahko potem cenijo stvari, ki jih hitro dojamemo kot samoumevne.
Včasih so starši žal preveč zaščitniški, s čimer prikrajšajo otroke za nove izkušnje in osebnostno rast. Sicer zelo dobro sodelujemo s starši, kar nam je v veselje, saj je pri delu z otroki vedno pomembno tudi zaupanje. Hvaležna sem, da nam ga toliko staršev vedno znova izkazuje.
Prostosrčni
Radi bi razširili mnenje, da je prostovoljstvo nekaj lepega in zelo vrednega in hkrati dokazali, da veliko mladih dela še kaj več kot to, da prosti čas preživljajo na telefonih ali računalnikih, kot radi hitro sklepamo, ko pogovor nanese na današnjo mladino.
Poznate mladega prostovoljca ali prostovoljko, ki bi ga ali jo lahko predstavili v tej rubriki? Predloge zbiramo na e-naslovu: [email protected]. Veseli bomo vaših idej!
Na koga ali kaj si najbolj ponosna? In zakaj.
Najbolj sem ponosna na vse animatorje, ki so si brez predhodnih izkušenj upali pristopiti k letošnjemu oratoriju in ga sooblikovati. Moje začetne skrbi so se že prvi dan razblinile, ko sem videla, kako dobro animirajo otroke, sodelujejo med seboj in se učijo na napakah. Res sem vesela, da imam ob sebi tako talentirano in zagnano ekipo, prijateljice, ki so pripravljene priskočiti na pomoč tudi iz drugih koncev Slovenije, ter patra Branka Cestnika, ki nas v vsem podpira, duhovno vodi in nam veliko pomaga.
Lahko deliš kakšno smešno ali ganljivo anekdoto?
V vseh letih se je nabralo že res veliko trenutkov, napolnjenih s smehom do solz, pa tudi ganljivih utrinkov. Najbolj imam v spominu srčno gesto treh deklet, ki so na oratoriju samoiniciativno nabrale šopke rožic, jih kleče izročile pod križ in skupaj zmolile. Taki trenutki pa me res ganejo.
Zakaj bi k prostovoljstvu povabila tudi druge?
Pri prostovoljnem delu vedno bolj odkrivam resničnost pregovora Več kot daš, več imaš. Kajti vsaka utrujenost po vodenju prinese za seboj toliko veselja ob pozitivnih odzivih staršev in udeležencev ter krasnih spominov, da je vredno vloženega časa. Prostovoljstvo prinaša poseben občutek, da naša dejanja dosegajo nekaj več, nekaj, kar je težko ubesediti. Za doživljanje tega je treba prostovoljstvo izkusiti!
