“Živim vsakdanjo majhnost in zaupam, da Bog dopolni, kjer jaz ne zmorem”

Ana Pučnik je pianistka in študentka klavirja. Poleg študija deluje kot učiteljica klavirja v Glasbeni hiši Čonce, kjer se posveča iskanju novih, otroku prijaznih pedagoških pristopov, ter kot zborovodja zbora MPP, kjer jo posebej nagovarja vprašanje, kako biti dobra vodja. Dela tudi v ljubljanski Operi, kjer sodeluje v tehnični ekipi za luč in zvok.

Ob vseh teh vlogah pa Ana poudarja, da je rada hči, sestra, ponosna vnukinja, prijateljica, saj odnose razume kot temelj, ki ga nikoli ne želi jemati za samoumevnega. Svoje poslanstvo vidi predvsem v tem, da ostaja Jezusova učenka in "Božje orodje" ter da bi ljudje ob njej začutili lepoto in iskrenost, ki ju sama išče v vsakdanjih trenutkih.

1. Kakšen je zate idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
V osnovni šoli sem bila zelo strukturirana, v srednji šoli pa se je ta rutina podrla, saj sem vstajala ob štirih zjutraj, se vsak dan vozila v Maribor, da sem bila ob šestih že za klavirjem. Takrat rutina ni obstajala, šlo je bolj za preživetje.

Ob začetku študija se je spet vse spremenilo: prvič stran od doma, veliko spanja, budilka, ki jo prespiš … Šele zadnje mesece lahko rečem, da imam res svoj idealen začetek dneva. Ni vprašanje, ali se bo zgodil, ker vem, da se bo, saj je to stvar odločitve. Dan začnem zgodaj, ob šestih, in ta ura je zame postala nespremenljiv del rutine, ni opcije, da bi bilo drugače. Od šestih do sedmih imam čas samo zase, vse izklopim, tudi telefon. To uro posvetim predvsem molitvi in dnevni Božji besedi.

Molitev poskusim oblikovati po vzoru očenaša, a s svojimi besedami. To mi daje občutek, da odnos z Bogom ni stvar kljukic ali rutine, ampak živega dialoga. Zvečer pa ta molitveni okvir uporabim še za refleksijo dneva, predvsem ob vprašanju odpuščanja.

Potem pride na vrsto topel napitek, zajtrk, včasih pilates, drugič vaja za klavir ali delo. Ampak ključ je, da dan začnem umirjeno in v tišini. To je postala moja najpomembnejša navada. Vem, da se čez dan lahko zgodi marsikaj – težki trenutki, neprijetne interakcije, a če imam dobro zastavljen začetek, jih lažje sprejmem in ostanem mirna. Zdaj lahko rečem, da sem postala jutranji človek. In tega ne jemljem kot kazen, ampak kot dar.

2. Biti urejena je zate pomembno, ker … ?
Ker je naš prvi stik z ljudmi vedno vizualen. Najprej opazimo, kako je nekdo oblečen, šele nato pridejo besede. Zame je urejenost najprej izraz spoštovanja do sebe in do drugih. Vedno se prilagodim okoliščinam: pomembno mi je, da je oblačilo udobno, a hkrati primerno okolju, v katerem sem.

Še posebej v glasbenem svetu imamo na tem področju visoke standarde, saj s tem tudi nekaj sporočamo. A kljub temu mi je pomembno, da ostanem zvesta sebi, da imam svoj slog, da oblačila niso toga ali zategnjena, ampak izražajo tudi nekaj igrivosti in barvitosti. Rada imam vzorce, krila, poleti pa še posebej barve.

Zame je urejenost tudi osnovna higiena. Da si umijemo obraz, se počešemo, poskrbimo za telo. Telo razumem kot darilo od Boga, v katerega je postavljena naša duša, saj smo ustvarjeni po Božji podobi. Če izhajamo iz hvaležnosti, da je naše telo Božje darilo, potem se mi zdi, da se ne moremo "narobe" urediti ali obleči. Oblačila postanejo način, kako pokažem spoštovanje, hvaležnost, pa tudi svojo ženstvenost in vedrino.

3. S čim, kje in kako se duhovno napolniš?
Najbolj se duhovno napolnim ob iskrenih pogovorih. Zdi se mi, da lahko že s tem, ko z drugimi deliš svoje boje, dileme ali vprašanja glede vere, prejmeš navdih in moč. Velikokrat se nam zdi, da so za duhovno rast potrebne velike, ekstremne prakse, v resnici pa imamo drug drugega. Premalo na primer molimo drug za drugega. Sama imam izjemno dragoceno izkušnjo majhnega kroga ljudi, s katerimi občasno molimo drug za drugega, in to me zelo napolni.

Zelo rada imam tudi duhovne vaje. Vse bolj vidim, da je smisel duhovnih vaj v tem, da jih preneseš v vsakdanje življenje, da niso same sebi namen. V zadnjem času prakticiram tudi post, s katerim Bogu pokažem, da mislim resno, in v času, ko se odpovem hrani, več molim in iščem Njegovo voljo, vsak dan posebej poskušam ugotoviti, kam me Bog v tem dnevu kliče.

Pomemben del duhovnega življenja je zame tudi skupnost in iskrenost. Imam duhovnega spremljevalca in nekaj duhovnikov, na katere se lahko obrnem za nasvet. Včasih vprašam ljudi, ki jim zaupam, ali se jim zdi, da res živim to, kar govorim. Takšna iskrena povratna informacija včasih boli, a me prizemlji in pomaga, da ostajam iskrena do sebe in Boga.

Verjamem, da ni ene same formule, kako se duhovno napolniti. Je odnos, ki ga gradiš vse življenje. Zame je to predvsem v majhnih stvareh: v skupni molitvi, iskrenih pogovorih, v tem, da se zavedam, kako Bog deluje tudi po drugih ljudeh.

4. Omenila si, da ti je pomembno, da si najprej Božja hči in da se trudiš biti zvesta v malem. Kaj zate to konkretno pomeni? Kako to živiš?
Zame to pomeni, da se najprej zavem svoje majhnosti. Verjamem, da ne morem biti zvesta v velikih stvareh, če nisem najprej zvesta v majhnih. Če se osredotočim na drobne stvari vsakdana – na iskrenost, hvaležnost, potrpežljivost – potem lahko računam, da me Bog sreča tam, kjer sama ne zmorem. To je zame konkreten način življenja tega, da sem njegova hči.

Seveda mi ne uspe vedno. A takrat, ko mi ne uspe, je zame še toliko pomembneje, da to priznam sebi, Bogu in ljudem. S tem se učim odpuščanja sebi in drugim in skušam ne postati zagrenjena.

V svojem srcu ne morem zbrati ljubezni za vse ljudi, a verjamem, da lahko Bog ljubi po meni. To me osvobaja pritiska, da bi morala sama z lastnimi močmi doseči vse. Zame biti Božja hči konkretno pomeni živeti vsakdanjo majhnost, biti iskrena, držati dane obljube, zaupati, da Bog dopolni, kjer jaz ne zmorem, in pustiti, da deluje po meni.

5. Izkušnja, za katero si v življenju najbolj hvaležna, in kaj si se iz nje naučila?
Najbolj hvaležna sem za izkušnjo selitve v Ljubljano ob začetku študija. Prvih nekaj mesecev je bilo zelo težkih. Čeprav sem bila vedno samostojna, me je samostojno življenje naenkrat povsem presekalo.

Ni bilo več domače večerje, topline družine, morala sem poskrbeti za čisto vse. Spomnim se, da sem se že prvi študijski dan izgubila in znašla na napačnem avtobusu in sem se sredi Ljubljane zjokala.

A prav ta šok me je naučil največ. Naučila sem se poiskati svoj ritem, postaviti prioritete in se naučiti biti nežna sama s sabo. Počasi sem začela ceniti male stvari: topel pomladni zrak na kolesu, sonce po dolgi megli, drobne trenutke, ki so mi polnili srce.

Selitev mi je dala tudi nov pogled na odnose. Ko družine nimaš več vsak dan ob sebi, začneš še bolj ceniti, kaj ti pomeni dom. Zame je bila to ena najtežjih, a hkrati najlepših izkušenj. Naučila me je samostojnosti, hvaležnosti in tega, da rast pride prek preizkušenj.

6. Zakaj je MPP tako poseben in unikaten zbor?
Najprej že to, da že ves ta čas obstaja, da se iz tedna v teden zbere skupina približno 80 mladih, ki skupaj vadijo in s petjem obogatijo študentsko mašo. To je zame pravi dar, da imamo možnost biti skupaj, deliti to izkušnjo z občestvom in morda koga tudi nagovoriti prek pesmi. MPP ni samo zbor, temveč je predvsem duhovna izkušnja: petje je molitev, ki lahko nagovori ljudi in ustvarja prostor, kjer se čas ustavi in se skupnost zbere okoli nečesa večjega.

Posebno se mi zdi tudi to, da v zboru rušimo stereotipe o mladih – da smo zaspani, pasivni ali nezainteresirani. Ravno nasprotno: s tem, da pojemo in soustvarjamo mašo, dokazujemo, da si upamo izpostaviti se, narediti nekaj za širšo skupnost in graditi mostove do drugih.

MPP je varen prostor, kjer se gradijo odnosi, kjer se učimo iskrene komunikacije in se povežemo kot skupnost. To je tisto, kar nas dela posebne: da živimo to povezanost tudi zunaj vaj in jo s prijateljstvom in mladostjo prinašamo v samo petje.

7. Zaposlena si v Glasbeni hiši Čonce, o kateri govoriš s posebnim veseljem. Jemlješ to kot službo ali bolj kot poslanstvo?
Dela tam definitivno ne dojemam kot službo v klasičnem smislu. Tja nikoli ne grem "v službo", ker je več kot to. Je prostor, kjer se prijateljstvo, glasba in poslanstvo prepletajo. Vsi mentorji tam delujemo še na drugih področjih, zato je ta skupnost še toliko bolj posebna. Poleg tega, da učimo, smo najprej res dobri prijatelji, ki se znamo iskreno podpirati. Različni smo, a se dopolnjujemo. Vsak ima svoje šibke točke, a jih znamo drug pri drugem podpreti na ljubeč način, ne z občutkom kritike.

Posebej dragoceno mi je, da se zavedamo, da smo tudi mentorji učenci. Ne gre le za to, da poučujemo glasbo, ampak da se učimo od otrok, od staršev, pa tudi drug od drugega. Veliko je poudarka na komunikaciji, na tem, kako govoriti o težkih stvareh na lep način. Vzpostavlja se prava skupnost, kjer glasba povezuje, a je ob tem vedno prisoten tudi človeški vidik – iskrenost, radovednost, hvaležnost.

Je prostor, kjer rastem, in sem del harmonije, ki presega samo poučevanje. Prav to dela Glasbeno hišo Čonce nekaj posebnega.

8. Verjetno se kljub temu zgodi, da imaš v službi kdaj naporen dan. Nosiš delo in težave domov? Kako se temu izogneš?
Iskreno, dela in doma ne znam ločiti. Mislim, da bi bilo čudno, če bi lahko ljudje tako natančno potegnili mejo med službo in domom. Ko delaš z ljudmi, posebej ena na ena, ne moreš preprosto odložiti čustev ob izhodu iz službe.

Se pa trudim, da stvari predelam sproti. Če imam občutek, da sem koga prizadela ali kaj narobe naredila, poskusim to isti dan skomunicirati – tako grem spat z mirno vestjo. Ko vidim, da me neka situacija presega, vprašam za pomoč: bodisi sodelavce bodisi koga, ki mi lahko da strokovno ali objektivno mnenje. Že samo to, da stvar izgovoriš in jo deliš, pogosto prinese olajšanje.

Seveda pa so dnevi, ko je težko. Takrat si poskušam posebej zapomniti, da ne smem napetosti prenesti na ljudi doma, ampak jih sprejeti z ljubeznijo. To je zame vaja ponižnosti – priznati, da je bil dan težak, a kljub temu poskusiti biti ljubeča do najbližjih.

9. Misel, ki te spravi pokonci, ko si slabe volje?
Pravzaprav se redko zbudim in sem kar tako, brez razloga slabe volje. Če pa me nekaj bremeni, mi najbolj pomaga misel, da mi tega bremena ni treba nositi sama. Slaba volja traja toliko časa, dokler jo držim pri sebi; ko jo izročim Bogu ali jo delim z drugimi, izgubi svojo moč.

Včasih je dovolj iskren pogovor ali celo jok, drugič kratko srečanje, kavica ali majhen trenutek veselja, ki me spomni, da dan ni izgubljen. Trudim se, da ne zapiram stvari vase in ne kuham zamer, ampak da sproti komuniciram in spustim napetost.

Najbolj pa me drži misel, da slaba volja nikoli nima zadnje besede – vedno jo lahko prepustim in pustim, da pride prostor za nekaj dobrega.

10. Biti ženska je lepo, ker … ?
Nikoli se nisem spraševala, kaj bi bilo, če ne bi bila ženska. Preprosto čutim, da sem točno tam, kjer moram biti. Že sama narava, kako smo ustvarjene, mi omogoča, da lahko kot ženska nosim v sebi celo paleto čustev – od nežnosti, miline in sočutja do odločnosti in moči. Prav ta raznolikost mi daje možnost, da globlje čutim, se lažje vživim v druge. Najlepše pa se mi zdi to, da je ženstvenost dar. Ne nekaj, kar bi bilo treba posebej dokazovati, ampak nekaj, kar naravno živiš in kar te oblikuje na prav poseben način.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.