Letos smo ob začetku šolskega leta v dijaški dom v Vipavi pospremili našega drugorojenca. Naj ob tem povem, da smo sicer iz Ljubljane in da je imel v Ljubljani dovolj možnosti, da bi se vpisal na katero od gimnazij v bližini. On se je odločil za Vipavo. Tega sva bila neizmerno vesela. Zakaj?
Če si doma v prestolnici, je namreč veliko težje "spraviti otroke od doma". Se to sliši kruto? Naj ponazorim z resnično zgodbo: ko so se nama rojevali otroci, so naju znanci previdno spraševali, ali imava dovolj otroških sob za najinih pet otrok. Odgovorila sva: seveda ne. Dve otroški sobi imamo. Punci sta v eni, fantje v drugi. Ob tem sva vedno dodala: najina taktika je, da mora biti otrokom doma ravno prav (ne)udobno, da se še pravi čas osamosvojijo.
Cilji vzgoje
Pred časom sem na nekem profilu zasledila vprašanje staršem, kaj želijo doseči s svojo vzgojo. Možne izbire so bile: da bi bili otroci srečni v življenju, da bi bili svojim otrokom najboljši prijatelji ali da bi svoje otroke pripravili na samostojno življenje.
Če so naši dedki in babice imeli za svoje otroke en sam cilj, in sicer preživetje, je danes nabor ciljev bistveno večji: otroci morajo odraščati ob čustveno stabilnih starših, da jim ti omogočijo, da v polnosti razvijejo vse svoje potenciale, ob tem pa naj bi bili ti otroci čim bolj srečni, zdravi in … skoraj popolni.
V "starih časih" so otroci morali od doma velikokrat še v rosnih letih, kar jih je močno zaznamovalo. Danes je situacija ravno obrnjena. Osamosvojiti se je skoraj nemogoče. Ne mislim zgolj na materialni vidik in težko dostopnost stanovanj za mlade, temveč na druge razloge: nepripravljenost na življenje, nesposobnost soočanja z izzivi, patološka navezanost na starše, ki je pogosto posledica slabega odnosa med staršema ali odsotnosti enega od staršev.
Kako torej pripravljava otroke na samostojnost? Najprej tako, da skrbiva za najin odnos. Da najini otroci odraščajo ob materi in očetu, ki nista popolna, a se imata rada. Ki zavestno vlagata v odnos, ker vesta, da bosta nekoč ostala sama. Tega dne se po tihem veseliva! Zakaj? Ker sva si za cilj najine vzgoje postavila, da otroke pripraviva na življenje do te mere, da bodo zmogli oditi od doma.
Cena samostojnosti
Z razdelitvijo gospodinjskih opravil otroke učiva poskrbeti zase: da si znajo skuhati, oprati perilo, pospraviti stanovanje, nasekati drva. Ko triletnik zlaga posodo iz pomivalnega stroja, je jasno, da bo nekaj kolateralne škode. Ko najstnik sesa, pa se mu ne ljubi, je jasno, da ne bo pospravljeno po maminih standardih. A tudi to je cena za samostojnost.
Letos je naša šestnajstletnica povedala, da ne bo šla z nami na dopust. Najin odgovor? Lahko, ampak najti si moraš delo. Na koncu je šla z nami, ker ni našla primernega dela. Seveda je to pomenilo, da bova 14 dni prenašala njeno slabo voljo, ko se bo v kombiju morala prilagajati preostalim članom družine. Ampak to je bila cena, ki sva jo bila pripravljena plačati.
Verjameva, da si bo prihodnje leto delo našla pravi čas. Želiva si, da bi ji uspelo. Cena, ki jo morava plačevati, so tudi besede najstnikov, ki prevprašujejo vse, kar sva naredila v vzgoji. Dnevno naju soočajo s tem, kako popuščava najmlajšima dvema, in nama brez dlake na jeziku servirajo očitke, ki jih težko predihava.
Kadar se to zgodi, možu rečem: Bogu hvala, da se upirajo in da jim doma ni preveč "fajn". Edino tako se bodo lahko osamosvojili. Pa pri tem ne mislim zgolj na to, da se bodo "odselili", temveč predvsem čustveno osamosvojili. Kajti ta samostojnost je tista, ki jo je najteže doseči, ker je odvisna od nas, staršev.
Zadnjega avgustovskega dne smo tako še z dvema paroma, ki sta prav tako oddala otroke v dom, sedeli na trgu sredi Vipave in nazdravljali na nove začetke. Saj me je malo stiskalo, priznam. A veliko bolj kot to sem se veselila korakov, ki jih najin drugorojenec dela na poti v samostojno življenje. Zanj so to veliki koraki in ponosna sva nanj.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
