Miha Tratnik, 24-letni Žirovec, je sin, brat in zaročenec, sicer pa skavt, dolgoletni animator, dela pa kot inženir tehniške varnosti. Že vrsto let ga močneje zaznamuje poslanstvo prostovoljnega gasilca pri PGD Dobračeva in PGD Ljubljana – Vič.
Že pri šestih letih se je zaradi očetovega lepega zgleda vpisal v Prostovoljno gasilsko društvo Dobračeva, s katerim je bil že v otroštvu na gasilskem tekmovanju državni prvak in podprvak. Med srednjo šolo se je lahko začel tudi operativno ukvarjati z gasilstvom, opravil vse potrebne tečaje, da lahko pomaga na intervencijah, in s tem poslanstvo, za katerega čuti, da ga vanj kliče Bog, opravlja na najvišji ravni.
Kaj ti pri poslanstvu daje krila, te navdihuje?
Prva taka stvar je verjetno adrenalin, tista reakcija, ko pride do poziva. Druga stvar je tehnika. Že kot otroka so me zanimali gasilski avtomobili, lučke, sirena, pa tudi oprema in vse orodje, ki ga doma seveda nimaš. Veliko je drage opreme, s katero se na vajah spoznaš in z njo vadiš, se pripravljaš na dejanske situacije.
Navdihuje me to, da lahko vračam družbi, pa tudi hvaležnost ljudi, ki je ne znam tako dobro sprejeti. Je pa lepo, ko vidiš, da ti je nekdo hvaležen, ker si mu pomagal.
Kaj misliš s tem, ko praviš, da hvaležnosti ljudi ne znaš dobro sprejeti?
Gasilstvo res jemljem kot neko poslanstvo, poklicanost. Ne vem, kako se odzvati, ko se mi nekdo zahvali, ker se mi zdi samoumevno, da sem pomagal. Potem pač rečem: "Zato smo tukaj! Z veseljem pomagamo in vedno nas lahko pokličete!"
Kaj si se skozi delo gasilca naučil o sebi ali o življenju?
Na začetku sem vedel, kaj je ob neki situaciji treba narediti, nisem pa razumel, kako je, ko si na terenu. Dokler ne vidiš dejanskega prizora, ne veš, kako to vpliva nate in na tvoje odzive. Ugotovil sem, da se v stresnih ali kritičnih situacijah dobro odzivam; da stopim korak nazaj in premislim, kar je potrebno, da ne grem nekam kot z glavo v zid. Naredim hitro in dobro. Na prvih intervencijah seveda ni bilo tako. Prej podobnih stresnih izkušenj, kot jih lahko imajo recimo starši, ko se njihovemu otroku kaj zgodi, nisem imel.
Veliko mi je pomagala tudi zaročenka Ema z razmišljanjem o tem, da je vsaka situacija splet dogodkov in ima v ozadju namen. Na vsako stvar poskušam gledati kot na Božji načrt. Ne morem na dogodke gledati tako: Joj, kako je Bog to dovolil?, ampak raje: Bog me je postavil sem, nekaj znam, lahko pomagam. Zakaj ne bi? To je perspektiva, ki sem jo zelo ponotranjil.
Za katero izkušnjo gasilstva si najbolj hvaležen?
Hvaležen sem, da sem dobil izkušnje dela z orodjem in načine, kako se odzivati na krizne situacije. Naučil sem se tudi, kako deluje sistem dobre hierarhije in kako voditi skupino. Po svoje poskušam vsako intervencijo vzeti kot dobro izkušnjo in pišem samoanalizo po dogodku. Nimam pa ene prav posebne izkušnje, ki bi jo tukaj lahko izpostavil. Hvaležen sem za vse.
Si pogosto v nevarnih situacijah?
Kot gasilec sem v nevarnosti že med samo intervencijsko vožnjo. Poskušamo voziti čim varneje, hkrati pa moramo hiteti, ker nekdo nujno potrebuje našo pomoč in moramo čim prej priti do njega. Imamo lučke in sireno, ljudje pa nas velikokrat vseeno ne vidijo. Intervencijska vožnja v Ljubljani je popolnoma drugačna kot v Žireh, kjer je manjše območje in so ceste manj prometne. V Ljubljani je veliko pešcev in kolesarjev, ljudje so bolj zatopljeni vase.
Na intervencijah moramo biti pozorni že na uporabo opreme in povezavo z elektriko, sicer pa je filmskih, smrtno nevarnih primerov zelo malo. Razlog je po mojem mnenju to, da se dela na preventivi, da vodje dobro ocenjujejo, kako se dela na kraju nesreče.
Kako se pripravljaš na možne nevarnosti?
Na take primere se najbolj pripravimo z usposabljanji. Tam se naučimo vsega, kar se pričakuje od nas, da znamo tudi na terenu. Tu ne gre za Ponavljam, dokler ne znam, ampak za Ponavljam, dokler se ne morem zmotiti. Od nas se pričakuje, da obvladamo vse. Na svoji prvi intervenciji, ko je šlo za hujšo prometno nesrečo, mi je vodja dal nalogo zavarovanja kraja nesreče. Ko gledam nazaj, se mi zdi to dobra poteza, čeprav bi takrat raje delal kaj zanimivejšega.
Pomembna je tudi psihična priprava. Pri tem naredim največ v pogovoru z drugimi gasilci, kolegi, očetom, prijatelji. Razmišljam o možnih situacijah, v katerih bi se lahko znašel in kako bi lahko takrat najbolje odreagiral.
Letos si bil zadnje leto animator in nedolgo tega tudi sovoditelj animatorjev oratorija v Žireh. Katere vrline, ki si jih pridobil ob gasilskih izzivih, ti pridejo prav tudi pri vodenju animatorske ekipe in obratno?
Zagotovo izpit za kategorijo C, torej za tovornjak, ki sem ga lahko pripeljal na oratorij za vodne igre! (smeh, op. a.) Bolj resno pa mi je prišla prav sposobnost treznega razmišljanja. Enkrat po oratoriju ene od udeleženk ni bilo domov v času, ko naj bi že bila doma. Družina je zagnala paniko, s soanimatorjem pa sva trezno razmislila, pregledala vse naše prostore in se odpeljala do vseh možnih hiš in ulic, kjer bi punčka lahko bila. Na koncu se je izkazalo, da je klepetala s sosedo. Pri gasilcih sem se naučil, da ne smem takoj postati paničen.
Z oratorija sem prenesel tudi sposobnost vodenja. To mi prav pride tudi pri gasilcih. Ko sem bil januarja letos (2025) udeležen pri požaru dijaškega doma Ivana Cankarja, je bila tam velika skupina dijakov na kupu. Treba jih je bilo pomiriti in jim pomagati. Pretekle animatorske in voditeljske izkušnje so mi takrat prišle zelo prav.
Redno obiskuješ sveto mašo, aktiven si v župniji. Ti vera pomaga tudi "na terenu?"
Grdo bom rekel, a na terenu velikokrat nimam časa za Boga. Vem, sliši se grozno, ni pravilen stavek. Bolje rečeno, takrat se preprosto ne spomnim nanj, ker sem tako zaposlen s številom nalog, ki so na kraju nesreče nujne. Sčasoma sem se navadil, da ko že pospravljamo in so nujne naloge opravljene, vsaj zaročenki napišem, da je vse v redu.
Se pa včasih, kadar uspe, na poti do gasilskega doma spomnim na svetega Florjana, zavetnika gasilcev, in svetega Krištofa, zavetnika za varno pot.
Prihodnje leto te čaka prav poseben dogodek – poroka. Zakaj se kot mlad kristjan odločiti za poroko?
O tem smo z družino ravno debatirali med nedeljskim kosilom. Ne morem zares delati promocije, ker še nisem poročen in ne vem, kako dejansko je. Za poroko sva se odločila, ker sva z zaročenko prišla do točke, na kateri sva vedela, da je to to. Predvsem želiva iti naprej in zares v polnosti živeti odnos. Na ta način bova res lahko na polno v najin odnos povabila Boga in ta odnos živela naprej.
