Sonjo Mlakar Kreft smo pred časom že predstavili kot mamo bogoslovca Žige Krefta. V prejšnjem pogovoru je spregovorila o svoji življenjski poti, odnosu do vere, o tem, kako sta z možem želela vzgajati otroke, in kaj ji pomeni, da ima sina bogoslovca.
V tokratnem intervjuju pa jo lahko spoznate kot katehistinjo in vodjo katehetske šole v Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec. Da želi biti katehistinja, je začutila že kot deklica.
Kot pravi, ima svoj poklic oziroma poslanstvo res rada: "Je del mene, to živim in to je ves čas živela tudi moja družina. Naše življenje se je ves čas prepletalo z mojim poklicem."
Kaj počnete kot katehistinja?
V glavnem sem vključena v osnovnošolsko katehezo, se pravi klasični verouk po župnijah. Sem spada priprava na zakramente in delo s starši. V Pastoralni zvezi pa sem vodja katehetske šole, kar pomeni, da bdim nad osnovnošolsko katehezo. Nagovarjam nove katehete, da prevzamejo kako uro verouka, in se potem z njimi mesečno srečujem.
Če potrebujejo kakšno pomoč ali imajo kakšno vprašanje, sem jim na voljo. Na začetku veroučnega leta je treba sestaviti urnike in naročiti delovne zvezke. Veliko je tudi komunikacije s starši, sedaj predvsem preko mailov, pa tudi srečanja za starše pripravljam. Poleg tega imam tudi katehumenat, torej pripravo odraslih na zakramente.
Se je verouk ali odnos otrok do verouka v letih, ko poučujete, kaj spremenil?
Vsekakor, veliko se je spremenilo. Veliko manj podpore za versko vzgojo so otroci deležni v svojih družinah. Versko življenje v družinah je zelo skromno ali pa ga sploh ni. Izgubil se je čut za reden obisk nedeljske svete maše. Po družinah se zelo malo moli. Včasih so babice oz. stari starši malo "držale gor" versko vzgojo, zdaj so to že generacija, ki je izgubila čut za krščansko vzgojo in te podpore od njih ni več.
Opažam tudi, da se zelo pozna permisivna vzgoja, sploh v prvem oz. nižjih razredih. Dalj časa traja, da se navadijo osnovnih pravil za delo v skupini. Sploh ne vedo, da morajo ubogati, ko jim nekaj rečeš, se preprosto ne odzovejo na navodila ali poziv.
To je bil zame kar šok, moram priznati. Včasih se zdi, da so povsem v svojem svetu in da so teme pri verouku, kot bi bile z nekega drugega planeta. Prvič slišijo za kakšne teme, ne poznajo Svetega pisma in zgodb, tudi ga nimajo doma. Družine so versko res šibke, potem pa se primeša zraven še permisivna vzgoja, tako da je na trenutke kar zahtevno.
Kaj je pri pripravi in izvedbi vsebin za najmlajše najtežje in kaj je tisto, kar vas pri delu z najmlajšimi veseli?
Nekaj težav sem omenila že prej. Velik izziv je pripraviti otroke, da bi jih zanimalo, kar se pogovarjamo. Težko je, ko vidiš, da jim je molitev tuja in da se učijo pesmice, ne molitev. Ko jih povabiš k sveti maši, povedo, da gredo k babici ali na morje.
Veselje pa je, ker so otroci kljub vsemu še vedno iskreni in neposredni. Če jih znaš nagovoriti, so vedoželjni in te kdaj prav prijetno presenetijo. Predvsem pa jih moraš imeti rad, kakor jih ima rad Jezus, ki pravi "takšnih je nebeško Kraljestvo". In če bi mi uspelo v njih vzbuditi zavedanje, da jih ima Jezus rad, bi naredila največ.
Kaj je največja razlika med klasičnim veroukom in družinsko katehezo?
Tukaj lahko izhajam samo iz izkušnje, ki jo imam iz Pastoralne zveze. Pri nas se v družinsko katehezo vključijo družine, ki si želijo resno in zavzeto krščansko vzgajati. So tudi redni nedeljniki. Srečanja imajo enkrat mesečno. Starši dobijo ideje in napotke, kako v družini živeti vero, otroci pa z animatorji ustvarjajo po triadah.
Seveda pa je tudi pri klasičnem verouku kar nekaj otrok iz družin, ki se trudijo za versko vzgojo in so ravno tako redni nedeljniki. Je pa pri klasičnem verouku večina otrok zaradi želje po prejemu zakramentov in zaradi tradicije, ne pa zaradi odnosa z Jezusom.
Ti otroci zagotovo nimajo doma toliko podpore za versko vzgojo. V teh primerih je zaželeno, da smo čim manj "tečni", da čim manj zahtevamo, da bo otrok čim lažje vse skupaj odkljukal in opravil. Pri klasičnem verouku je cilj večine staršev, da opravijo svojo dolžnost: prejem zakramentov, pri družinski katehezi pa želja, da bi vero živeli v vsakdanjem življenju in imeli živ odnos z Gospodom.
Pride tudi do primerov, ko so otroci oznanjevalci in "premaknejo" celo družino?
Zagotovo. Otroci so iskreni in odprti za Boga že po svoji naravi. Treba jih je samo navdušiti in hitro se vnamejo. Potem pa je seveda odvisno, kako to sprejmemo starši doma.
Lani sem imela tak primer, ko so sošolke navdušile in pripeljale prijateljico k verouku. Bile so četrti razred, ravno po prvem svetem obhajilu. In očitno so bile tako navdušene nad Jezusom, da so tej sošolki pripovedovale in ona se je odločila, da pride z njimi pogledat, kako je pri verouku. Vključili smo jo kar k sošolkam v četrti razred. Ker pa prej ni obiskovala verouka, sem predlagala staršem, da bi vseeno nadoknadili nekaj za nazaj, da bo dobila nekaj osnovne podlage.
In bili so pripravljeni priti z njo na individualni verouk, bila sem res zelo presenečena in vesela. Mama je bila nekoliko zadržana, a je vseeno prihajala. Spoštujem take starše. Začela jo je tudi podpirati in deklica še vedno vztraja. To so res lepe zgodbe.
Kakšna je vaša vloga pri pastorali odraslih?
Kot sem že prej omenila, sem v Pastoralni zvezi odgovorna tudi za pripravo odraslih na zakramente (katehumenat). Poleg tega pa sem vključena tudi kot gostiteljica pri tečaju Alfa. To pomeni, da skrbim za gostoljubje svojega omizja, da se ljudje počutijo lepo in sprejeto. Pastorala odraslih je zanimiva izkušnja in predvsem zelo drugačna od kateheze otrok. To so odrasli ljudje, ki iščejo in želijo, da bi nekaj doživeli. Se tudi sami odločijo za to pot.
Način, kako deluje Alfa, je meni zelo pisan na kožo. Poudarek je na gostoljubju, vsak lahko pove svoje mnenje, nihče nikogar ne poučuje, ampak gre za deljenje. Pride do pristnega zaupanja, ki ga danes povsod manjka. Ustvari se varen prostor. Res sem vesela, da lahko sodelujem pri tem in da iščemo nove poti do ljudi in da nismo omejeni samo na to, kar je bilo včasih.
Opažate sadove pastorale odraslih?
Vsekakor. Nekdo, ki res začuti, da je Jezus vstopil v njegovo življenje, ni več samo opazovalec in se rad vključi v življenje župnije (Pastoralne zveze). Ne samo, da prejema in se duhovno hrani, ampak da tudi sam nekaj prispeva in daje nazaj. Tako imamo veliko odraslih, ki se odločijo, da bodo nekaj svojega časa namenili delu za skupnost. Velik krog sodelavcev nastane prav zaradi pastorale odraslih. Pozna pa se tudi pri bogoslužju, duhovnem življenju in v družinah, pri vzgoji otrok.
Kaj menite o odnosu srednje generacije do vere? Se vam zdi, da jih vera sploh ne zanima ali da nimajo časa zanjo? Ali smo morda mi tisti, ki jim vere ne znamo prav predstaviti?
Srednja generacija, to so starši mojih veroučencev. Res so tudi najbolj aktivni in zaposleni: služba, kariera, družina – vrstni red je zelo pomemben in upam, da je drugačen! In ti ljudje res hitro rečejo, da nimajo časa za molitev, sveto mašo, to je danes pogost izgovor.
A kako hitro pridejo kakšne stisk in preizkušnje: bolezen, razhodi … Takrat se začnejo spraševati o smislu. Zanimivo in žalostno pa je, da odgovore redko iščejo v Cerkvi, čeprav so bili versko vzgojeni. Raje se obrnejo na vedeževalce, bioenergetike in podobno. Zakaj je tako? Te generacije niso dovolj poučene o veri.
Spomnim se neke mame, ki je imela težave in sva se pogovarjali. Bila je zelo presenečena, ker sem ji povedala, kako lahko kot vernik gledaš na stvari, kaj nam v takih primerih ponuja Cerkev. Čeprav je bila vzgojena v veri, v resnici še nikoli ni razumela vere kot pomoč za svoje vsakdanje življenje. To mi je pokazalo, da ljudje nosijo vero nekje v sebi, a je ne znajo povezati s svojim življenjem.
Na župnijah imamo sicer verouk, sveto mašo, kakšno biblično, molitveno skupino. A pogosto so v te skupine vključeni ljudje, ki so že našli vero in jo želijo poglobiti. Potrebovali bi več skupin ali dejavnosti, kjer bi se lahko vključili tudi tisti, ki pridejo "od zunaj", so oddaljeni. Maša je za marsikoga pretežka vstopna točka. Zato bi bilo dobro imeti več drugih oblik srečanj, dogodkov, ki so bolj odprti, tudi bolj sproščenih. Takšna je npr. Alfa.
Kako pa nagovarjati starše, ki otroke pripeljejo k verouku, sami pa niso vključeni v življenje župnije?
To je res velik izziv, s katerim se srečujemo vsi kateheti. Starši otroke pripeljejo k verouku, tudi k sveti maši, jih odložijo pred cerkvijo in gredo domov. A že to je lahko priložnost, ki je morda ne znamo izkoristiti.
Pri Alfi poznamo dobrodošlico. Morda bi moral nekdo biti zunaj in te starše nagovarjati, jih pozdraviti, se z njimi pogovarjati. Čeprav sami ne hodijo k maši, vseeno hočejo, da otrok "opravi" verouk oz. dobi zakramente. Mislim, da jih je treba vedno znova nagovarjati in ne obupati. Vedno se najde kdo, ki se ga dotakne kakšna prijazna beseda, dogodek ali srečanje.
Pomembno je, da staršem damo občutek, da je Cerkev varen prostor. Da jih ne obsojamo, ampak jih sprejemamo tam, kjer so, tudi če živijo v ločenih in morda v na novo sestavljenih družinah. Vse več je takih situacij in to je treba prepoznati. Včasih zadostuje že majhna gesta: da jih povabiš k pogovoru, da pokažeš zanimanje in razumevanje.
Kako gledate na prihodnost verouka in pastorale v naši Cerkvi?
Otroci prihajajo iz zelo različnih družin, pogosto tudi iz razvezanih ali na novo sestavljenih. To prinaša veliko izzivov. Zato bo vedno pomembnejši individualni pristop. Mi smo na primer začeli ponujati individualni verouk, ko otroci zaradi treningov ali drugih dejavnosti niso mogli hoditi na redne termine verouka.
To pomeni, da prihajajo starši in otroci enkrat mesečno na srečanje, kjer jim katehet razloži in jih povabi, kaj naj delajo doma. Tako potem starši doma skupaj z otrokom predelajo določeno tematiko in imajo tudi morda kakšne konkretne izzive. Izkazalo se je, da ta način nekaterim zelo ustreza.
Prihodnost bo šla verjetno v smer večje prilagodljivosti – ne le "klasični verouk", ampak tudi poslušanje vsakega posameznika, spremljanje družin, pomoč pri vključevanju v skupnost. Iti naproti vsakemu posebej. To vidim v prihodnosti kot izziv.
