Ob prihodu na dvorišče družine Strelec v vasi Strelci pri Markovcih je moj pogled najprej obstal na lični kapelici, ki ob robu dvorišča stoji kot tih, a zgovoren simbol vere, hvaležnosti in družinske povezanosti. Slednje se je potrdilo, ko me je ob vstopu v hišo z velikimi, radovednimi očmi pozdravilo vseh pet otrok – Melanija, Amalija, Emanuel, Gabrijela in najmlajši Julijan.
Dom, ki sta ga ustvarila vzgojiteljica in izkušen mizar, ki vodi lastno obrt, ne diha le z vsakdanjimi opravili, temveč tudi z ljubeznijo, vero in srčnostjo, ki jo Sabina in Srečko tketa v zakonu že več kot šestnajst let.
Kako sta se s Srečkom spoznala?
Sabina: Prihajam iz Prlekije, iz vasi Jastrebci. S Srečkom sva se spoznala prav tam, in to poleti, ko je hodil na obisk k starejšemu bratu, ki je poročen z mojo sestrično. Stara sem bila 15 let, videvala sva se od daleč, a se sploh nisva pogovarjala.
Ko sem šla na srednjo šolo in v internat v Mariboru, mi je sredi prvega letnika Srečko poslal pismo. Takrat še ni bilo mobitelov in interneta, vsaj na vsakem vogalu ne. V pismu me je vprašal, ali bi bila njegova punca. Več kot eno leto sva si dopisovala, preden sva šla na prvi zmenek. Od takrat dalje sva bila nerazdružljiva. Tako kot danes.
Moj mož Srečko je končal triletno šolo in se zaposlil pri enem izmed večjih mizarjev na Ptuju in pozneje odprl svoj s. p. Jaz sem pa po srednji šoli nekaj časa delala, saj nisem vedela, kaj želim v življenju. Čas razmišljanja me je pripeljal do prvega otroka, ki sem ga rodila pri devetnajstih. Kmalu se je v meni zbudila želja po vzgojiteljskem poklicu, zato sem nadaljevala izobraževanje in diplomirala, vse to ob delu in skrbi za otroke.
Kako je bilo postati mama oz. oče pri devetnajstih letih?
Srečko: Postati starša pri devetnajstih in dvaindvajsetih letih ni bilo enostavno, a strahu ni bilo veliko. Že prej sva doživela nekaj težkih stvari, ki so naju nekako pripravile na odgovornost. Jaz sem bil prepričan, da bova zmogla, da bova našla pot skozi vse izzive, in ta vera naju je polnila z upanjem.
Ni bilo pomislekov ali dvomov. Za Sabino je pomenilo tudi, da se je morala hitro postaviti na noge – odselila se je v internat in se naučila, da ji ni težko, če je treba zapustiti domače okolje. Pomembno ji je bilo, da je družina tam, kjer si ti, ne glede na kraj. Ko se je rodila Melanija, sva oba nenadoma odrasla; očitno sva bila dovolj zrela, da sva naredila ta velik korak.
Sabina: Ljubezen je bila tisto, kar naju je držalo skupaj, ni bilo prostora za dvome o najini skupni prihodnosti. Spomini na tiste prve dni ostajajo močni, saj sva oba zelo čustveno doživljala vsako malenkost, ki je z otrokom povezana.
Zelo zanimiva je tudi zgodba, kako ste prišli do hiše, v kateri ste si ustvarili dom …
Sabina: Preden smo zgradili to hišo, je tukaj stala stara domačija, v kateri je živela več kot 90 let stara gospa, ki ni imela družine in smo zanjo skrbeli – hodili smo ji v trgovino, k zdravniku in ji pomagali doma, dokler ni morala v dom za ostarele. Ko se je odločila, da gre v dom, nam je zapustila hišo in zemljo, kar smo z velikim spoštovanjem in veseljem sprejeli. Še danes jo obiščemo in zanjo skrbimo v domu.
Srečko: Vedno sem si želel zgraditi dom za svojo družino. Pot ni bila lahka. Ko sem se odločil, da bom hišo resnično zgradil, je bilo potrebno veliko organizacije in vztrajnosti. S pomočjo prijateljev in družine smo začeli graditi. Vsak korak je bil izziv, a tudi priložnost, da smo skupaj ustvarjali nekaj svojega, nekaj, kar nam pomeni dom in varnost. Gradnja je trajala približno dve leti. Vse smo delali skupaj s prijatelji in najinimi otroki. Veliko smo se naučili.
Kako je videti vaša nedelja, ko se zberete na kup?
Sabina: Zjutraj gremo k maši. Hecamo se, da je to nulta ura tako kot v šoli, ker je maša ob 7.00. Potem ima Amalija ob 8.30 vaje pri otroškem cerkvenem zvončku, jaz pa vsako drugo nedeljo ob 9. uri verouk prvi razred. Tisti, ki ostanejo doma, kuhajo in postorijo ostale stvari po hiši. Saj verjetno razumete, da pri nas ni konca kupom perila in posode.
Ob desetih, ko se s hčerko vrneva domov, običajno dokončam kosilo, kaj spečem. Po kosilu si vzamemo čas, pogosto ostanemo dolgo za mizo in se pogovarjamo. Takrat z možem izveva za vse vragolije, ki jih počnejo, in vse novosti, ki so aktualne. Če otroci nimajo preveč učenja ali midva dela za službo, se odpravimo na sprehod. Zelo radi gremo okrog Ptujskega jezera, ali pa obiščemo stare starše.
Smo pa kar precej glasni, ko smo vsi na kupu. Vedno jih opozarjam, kaj bodo sosedje rekli, sosedom pa se, ko se vidimo, opravičim. Zelo, zelo radi smo skupaj. Ko bodo odšli od doma, si najbolj želim, da bi se radi vračali.
Srečko: Na splošno je nedelja dan, ko smo doma ali kam odidemo, a predvsem smo skupaj, uživamo v družbi in si vzamemo čas drug za drugega. Družina je za nas vedno na prvem mestu in radi preživljamo čas skupaj, tudi če so to povsem vsakdanje stvari.
Kako se med seboj razumejo otroci? Je kar nekaj starostne razlike …
Sabina: Z možem rada gledava, kako skupaj rastejo, se povezujejo in družijo. Se pa znajo tudi skregati, kar je normalno. A ko nekaj "ne štima", znajo stopiti skupaj. Ko pride do problema, ga skupaj rešijo in se med seboj podpirajo.
Nazadnje smo imeli dogodek s špinačno juho. Gabrijela je ravno iz kuhinje do mize nesla krožnik juhe, ko pride naša gimnastičarka Amalija – ki ji vedno pravim, naj v polni hiši ne skače – in dvigne eno nogo na kavč, drugo pa v zrak in naravnost v Gabrijelin krožnik špinačne juhe, ki je letela vsepovsod. Kljub temu so skupaj hitro pospravili, kot da se ni nič zgodilo. Smejala sem se tudi sama in bila kar presenečena, kako so otroci sodelovali.
Sabina, na župniji pomagate tudi kot katehistinja. Kako vam ta vloga pomaga pri verski vzgoji v domači hiši?
Sabina: Kot katehistinja si prizadevam, da otrokom vero predajam z zgledom. Z družino hodimo k maši, k spovedi, predvsem pa je pomembno, da otroci vidijo, da vero živimo prek spoštovanja, ljubezni in dobrih del. Molimo skupaj, kadar nam čas dopušča, predvsem pa vedno pri mizi. V adventnem času vsak večer molimo rožni venec in na šmarnice hodimo vsi skupaj.
Maša je za nas trenutek hvaležnosti. Pri nas se trudimo z zgledom in aktivno udeležbo, a vidim, da veliko družin danes to opravi le formalno, za zakramente. Veliko staršev ni več tako vključenih, otroci pogosto ne poznajo niti osnovnih molitev ali običajev. Včasih me boli, ko otroci pridejo k maši, njihovi starši pa ostanejo doma. Zame in za mojo družino je vera nekaj zelo pomembnega, kar nam daje upanje, notranji mir in smisel življenju.
Vama je ob vseh vplivih sodobnega sveta kdaj težko vzgajati otroke v veri?
Sabina: Ni bilo vedno lahko. Današnji svet ponuja ogromno motečih dejavnikov. V mislih imam mobilne telefone in vse, kar spada zraven. A pri nas smo v veri začeli vzgajati že v zibelki. Ko sem rodila, sem otroke križala, že od malega smo skupaj brali Sveto pismo za otroke, gledali verske slike, razlagali, kdo sta Jezus in Marija. Rasli smo s tem, povsem naravno, brez kakršnegakoli pritiska.
Srečko: Seveda se moraš kot starš truditi bolj kot včasih. A trudimo se, da delamo stvari skupaj, da gremo raje na sprehod ali pa se kar tako pogovarjamo, kot da bi vsak zase gledal v ekran. Imamo omejitve glede telefonov, za zdaj jih imata le najstarejši dve. Pomembno nama je, da otroci razumejo, da tehnologija ni prioriteta, in da znajo meje postaviti tudi sami.
Katero obdobje družinskega življenja vama je bilo najlepše?
Sabina: Vse. Od zaljubljenosti pa do zdaj. Vsako obdobje je nekaj posebnega. Nikoli nisva imela občutka, da ne bi zmogla, da ne bi šlo naprej.
Srečko: So dnevi, ko gre malo težje, pa pridejo taki, ki so še posebej lepi, ampak če potegneva črto, tega ne bi nikoli zamenjala. Ko si z nekom, ki mu zaupaš, s katerim greš skupaj skozi vse, ugotoviš, da je vredno.
Katere vrednote želita, da otroci odnesejo s seboj v življenje?
Sabina: Najbolj od vsega si želiva, da bi v njih ostalo spoštovanje. Iskreno, globoko spoštovanje do drugih ljudi, do sveta okoli sebe, a predvsem tudi do sebe. Ko naju enkrat ne bo več, si želiva, da ostanejo povezani, da ne bo zamer, da se ne bodo prepirali za nepomembne stvari, ki pogosto zameglijo bistvo. Naj znajo ceniti odnose, vso tisto lepoto, ki jo prinaša iskrena bližina med ljudmi. Tako kot sva odnose cenila midva, brez nepotrebnih konfliktov, z razumevanjem in z ljubeznijo.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
