"Tisti, ki ne počivajo, utrujajo druge," je francoski duhovnik Pierre Amar izjavil letos poleti. Ta njegova opazka se je nanašala na dejstvo, da je papež poleti nekaj dni bival v svoji letni rezidenci v Castelu Gandolfo. Ko papež počiva, je to obenem priložnost, da si odpočijejo tudi njegovi sodelavci.
Papeževa poteza je lahko tudi zgled direktorjem oz. vodilnim v posameznih organizacijah, da ni treba, da so ves čas povezani s svojimi sodelavci. Tudi papež pri svojem delu uporablja Facebook in WhatsApp, a obenem s svojimi dejanji kaže, da ima vsakdo pravico do odklopa, tako on kot tudi njegovi sodelavci.
Tudi Bog je sedmi dan počival
Papežev brat John Prevost je za ameriški medij NBC izjavil, da je takšen oddih za papeža priložnost, da se vsaj malo odmakne od množic in od napornega dela. "V Castelu Gandolfo ima priložnost, da se sprosti in da ni ves čas v papeških oblačilih," je dejal papežev starejši brat.
Ta običaj sicer sovpada z modernim pojmovanjem pravice do zasebnosti, a vendar ta "torek za počitek" ni za papeža nič novega. Od nekdaj so papeži sledili cilju, da si v tednu vzamejo dovolj časa za počitek. Podobno, kot je Bog po stvarjenju sveta sedmi dan počival. Ker je za papeža (in duhovnike) nedelja, kot sedmi dan v tednu, najbolj delovni dan, je svoj počitek prenesel na torek.
Počitek ni nujno samo v torek
Občasno pa si papež tudi ob torkih ne more vzeti prostega dne, še posebej ob katoliških praznikih ali napovedanih obiskih delegacij.
Papež Benedikt XVI. je čas za počitek namenjal predvsem branju in teološkim razmišljanjem, medtem ko papež Frančišek ni imel rednih tedenskih počitkov. Tudi zanj so bili torki manj polni različnih obveznosti, a je ta dan vseeno nadaljeval delo v Vatikanu. Si je pa Frančišek skušal vsako popoldne vzeti nekaj minut za počitek v domu svete Marte, kjer je bival.
Na oddih tudi v popolni tajnosti
Papež Janez Pavel II., ljubitelj športa in narave, je zelo cenil redke trenutke prostega časa v svojem natrpanem urniku. Njegov drugi tajnik (med letoma 1997 in 2005), Mieczyslaw Mokrzycki, je knjigo o zasebnem življenju poljskega svetnika tudi naslovil Najraje je imel torke.
Nadškof Mokrzycki je dejal, da čeprav je bilo obdobje, ko je bil papežev tajnik, zaznamovano s papeževo starostjo in boleznijo, so bili torki za papeža še vedno prežeti s sproščujočim branjem in prijateljskimi srečanji.
Dokler je bil Janez Pavel II. še pri močeh, je večkrat odšel v vasico Mentorella, v zavetje svetišča Matere Milosti, kjer je lahko v tišini napolnil svoje baterije. Ob tem, ko se je v to svetišče vračal v sklopu uradnih obiskov, pa se je na ta kraj več kot tridesetkrat vrnil na skrivaj, tako da tudi njegovo osebje ni vedelo za te njegove "pobege".
Od fizičnega do političnega "sproščanja"
Na začetku pontifikata je poljski papež te oddihe izkoristil tudi za premagovanje političnih razdalj z ljudmi, ki so bili sicer drugačnega pogleda na svet. Znan je dogodek iz leta 1984, ko je, takrat 64-letni papež, preživel dan na smučišču v vasi Pinzolo, blizu Avstrije, nato pa tudi prespal v bližini te gorske vasice.
Takšen oddih ne bi bil nič posebnega, če ne bi papež zraven povabil tudi takratnega predsednika Italije, Sandra Pertinija, ki je takrat veljal za agnostika ter socialista. Na povabilo se je odzval in se poglavarju katoliške Cerkve pridružil na tem kratkem oddihu.
Koristen oddih
Podobno velja tudi za trenutnega papeža Leona XIV., ki je 16. septembra letos voditelja Armenske apostolske Cerkve Karekina II. sprejel v Castelu Gandolfo. Z ekumenskega vidika je šlo za zelo pomembno srečanje, obenem pa je imelo političen pridih.
Glede na kritike, ki jih je bil papež Leon XIV. deležen zaradi svojih odzivov na azerbajdžansko-armenski konflikt, je takšno srečanje omogočilo dvema voditeljema, da se srečata v mirnejšem in bolj bratskem ozračju, kot bi to bilo za uradnimi diplomatskimi zidovi Vatikana.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.
