Anja Štefan: “Pravljice niso samo za otroke”

Vesela je, da gredo njene pravljice in pesmi otrokom v ušesa. "Ljudje mi marsikdaj nanizajo spomine, ki so povezani z mojimi pravljicami, in ob tem mi je lepo. Vesela sem njihovih želja, naj še kaj dobrega napišem. Upam, da mi uspe," pravi. Navdih za svoje delo najde v marsičem: ideje se ji utrnejo na sprehodu, na kolesu, ob delu na vrtu, ob opazovanju otrok ali odraslih, pri delovni mizi.

So pravljice samo za otroke?
Ne, niso. V pripovednem izročilu je veliko zgodb, ki so si jih med sabo govorili predvsem odrasli – ob različnih druženjih ali ob skupnih delih. Delež tistih, ki so jih govorili predvsem otrokom, je veliko manjši. Nekatere pa so zelo široko prehajale starostne meje. Tudi nekatere sodobne avtorske pravljice so take, da nagovarjajo večgeneracijsko.

Kaj si želite, da otroci (in odrasli) odnesejo iz vaših del?
Rada vidim, da besedilo deluje tako s svojo vsebino kot s svojo obliko. Želim si, da bi bila vsebina smiselna, da bi se torej tako ali drugače dotikala stvari, ki se mi zdijo pomembne za neko zrelo človeško bivanje. Seveda pa sporočila v pesmih in pravljicah za otroke niso tako ambiciozna kot v kakšnem obsežnem, večplastnem romanu; so drobni nastavki, ki odpirajo razmisleke, budijo domišljijo, prinašajo veselje. Hkrati si vedno želim, da bi moja besedila delovala tudi z zvokom. Da bi se gladko brala in da bi jih bilo lepo poslušati.

Objavljati ste začeli v Cicibanu in Cicidoju. Kdaj pa ste napisali čisto prvo pravljico ali pesem?
Bolj se spomnim pesmic. Pisati sem jih začela že kot majhna punčka, v drugem razredu osnovne šole. Zapisovala sem jih v ozek koledarček, ki ga hranim še danes. Smo pa takrat, ko sem jaz hodila v osnovno šolo, na splošno kar veliko pisali, precej več kot danes: opis prijatelja, živali, dogodka s počitnic, razne obnove, doživljajske in domišljijske spise. Mislim, da je to dobro, še posebno, če je učitelj tak, da zna spodbujati domišljijo in izražanje lastnega mnenja.

Pravljice so prišle nekoliko pozneje – kot mladostnica sem pisala drobcene, zasanjane fantazijske utrinke za mimogrede, za otroke pa sem začela pisati proti koncu študija.

Vašim pravljicam, pesmicam in ugankam obraze narišejo najboljši slovenski ilustratorji, med njimi Jelka Reichman, Zvonko Čoh, Ančka Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič. Kako pomembno je, kakšne ilustracije dobijo?
Zelo. Prav ilustracija je tisto prvo, na čemer se otrokom ustavijo oči, zaradi nje rečejo: "To mi preberi!" Seveda lahko dobro besedilo doseže bralce tudi brez posrečene podobe, a ima precej težjo pot.

Napisali ste magistrsko nalogo z naslovom Folklorno pripovedovanje kot prepletanje izročila in osebne ustvarjalnosti. Kaj za vas predstavlja izročilo? Zakaj vas ljudske pripovedi tako vlečejo?
Pripovedno izročilo je nepregledna množica zgodb – tistih od nekoč in tistih, ki nastajajo danes. Mene v njem najbolj zanimajo čudežne pravljice. V sebi nosijo – ne vedno, pogosto pa – nekaj temeljno človeškega, neke arhetipske podobe, ki presegajo prostor in čas. Mnogi pravljični motivi so mednarodni in jih najdemo v izročilih različnih narodov.

Je pa kar bistveno, kako so te podobe predstavljene, ubesedene. Vsaka pripoved nosi pripovedovalčev pečat: poznajo se ji njegov pripovedovalski talent, pa tudi njegove osebnostne poteze, trenutno razpoloženje, trenutne okoliščine in družbene razmere nasploh. Izročilo ni nekaj togega, ves čas se preoblikuje in se izmika čvrsti obliki.

Kaj je torej v pravljicah večno?
"Večno" je velika beseda, raje bi rekla drugače: temeljne poteze določene pravljice pogosto zelo vztrajajo skozi čas. Hkrati pa se pravljica vedno tudi spreminja – že z vsako realizacijo istega pripovedovalca, še bolj pa ob prehajanju od človeka do človeka, iz kraja v kraj, iz dežele v deželo, skozi čas. Včasih so spremembe majhne, včasih se spreminjajo temeljni poteki.

Tudi majhne spremembe pa lahko opazno vplivajo na pomenske odtenke. V slovenskem izročilu sem našla lep primer: tri različice iste zgodbe, osnovno ogrodje je isto: Mož in žena sta se sprla, on ga je nekaj polomil, zdaj žena z njim ne govori, on pa si želi, da bi. Ko žena spregovori, ji mož v prvi različici reče, da je iskal njene "besede", v drugi njen "jezik", v tretji njen "rilec". Ista zgodbena nit tako dobi čisto drugačen prizvok.

Trenutno me precej zanima, kako pripovedovati zgodbe tako, da bi odslikavale spoštljivejše odnose do žensk, kot jih najdemo v marsikaterem zapisu. Kako jih posredovati tako, da jih  očistimo stoletnih patriarhalnih pritiskov in jih hkrati ne obremenimo z novimi. Ko sem pred kratkim pregledovala slovensko pripovedno izročilo in me je zanimala komunikacija v odnosu med moškim in žensko, sem našla vrsto duhovičenj, včasih celo jezikovnih grobosti, ki so potrebne premisleka in drugačne ubeseditve.

Ste ena od začetnic pripovedovalskega gibanja v Sloveniji. Kako drugače deluje zgodba, ko jo poveste v živo?
Gre za različne vrste dogodkov in ob vseh nam je lahko dobro: če beremo sami, če nam kdo bere ali če nam kdo pripoveduje. Zase mislim, da s pripovedovanjem lažje nagovorim večjo skupino ljudi, moje besede imajo takrat več moči. Lažje in močneje se zgodi, da zgodbena resničnost za tisti čas postane naša skupna resničnost. Največkrat pripovedujem večjim skupinam otrok po šolah, vrtcih in knjižnicah, pa tudi odraslim na različnih kulturnih prireditvah.

Z otroki se pogosto srečujete na nastopih. Kaj se od otrok kot poslušalcev in majhnih sogovornikov o pravljicah naučite vi?
Vsak nastop je priložnost, da preizkušam, kako z glasom, tonom, drobnimi komunikacijskimi "finticami" ujeti pozornost otrok, kako jih pritegniti v sodelovanje. Danes to ni vedno enostavno, zato me še toliko bolj zanima, kako vse lahko deluje na poslušalca, kako mu "priti pod kožo". Rada pa z otroki tudi poklepetam, kadar je skupina dovolj majhna. Takrat vidim, kje so s svojim razmišljanjem, kaj jih zanima in kaj si želijo.

Katere pravljice ste imeli radi kot otrok?
Ko sem bila majhna, je v isti hiši živela starejša gospa, ki nam je brala pravljice. Imela je precej knjig, med njimi tudi knjižico s preprostim naslovom Pravljice, ki mi je bila posebej ljuba. Izbor je bil delo Kristine Brenkove. Najbolj se mi je vtisnila v spomin zgodba o Sončevi hčeri, gotovo tudi zaradi ilustracij Ančke Gošnik Godec.

Zelo rada sem imela tudi zbirko kitajskih in korejskih pravljic. Danes vem, da je v zgodbah iz daljnih kultur pogosto toliko nenavadnega, nerazumljivega, tujega, da nam rade ostanejo daleč. A ta je k nam prišla okrog ovinka: prevedena je bila iz ruščine in sporočilno tako pregnetena, da mi je kot otroku čisto ustrezala. Vprašanje pa je, koliko podobnosti z originali je ob tem ohranila. O tem se otrok ne sprašuje.

Kakšno literaturo potrebujejo današnji otroci?
Dobro. Kaj je "dobra" literatura, je težko doreči: različni strokovnjaki imajo različne kriterije, kar vidimo že pri podeljevanju literarnih nagrad. Mnenja so včasih zelo različna. A nekaj skupnih značilnosti vendarle obstaja: dobra literatura vsebinsko nekaj da, nagovarja večpomensko, ne le enoznačno, kot to počnejo didaktične zgodbe. Odlikuje jo tudi dober jezik, čutimo, da sta v tem, kako so besede postavljene, neka moč in lepota.

Kakšno vlogo imajo pravljice in pesmi v digitalnem svetu?
Svet je danes digitalen, a otroci se še vedno rojevajo v posamezne družine, kjer se starši odločajo, kaj jim bodo ponudili. Majhnemu otroku lahko beremo in pojemo sami ali pa sežemo po napravi. Da bi živeli brez različnih naprav, ni mogoče, imamo pa možnost doziranja. Gotovo je bolj naporno brati in pripovedovati kot pritisniti na gumb, a verjamem, da se splača.

Hkrati pa se mi zdi pomembno tudi med digitalnimi vsebinami odbirati tiste, ki so kakovostne. In poskrbeti, da marsikatera čudovita produkcija, ki je nastala pred leti ali celo desetletji, spet postane široko dostopna. Pomislimo na Pekarno Mišmaš z Dušo Počkaj, na Pevsko tekmovanje zajcev na Goljavi ali na Butalce, kot jih je interpretiral Fran Milčinski - Ježek. Iz svojega otroštva se živo spomnim tudi Andersenovega Svinjskega pastirja in Vžigalnika, ki ju je bral Stane Sever. Zelo rada sem ga poslušala.

Takih drobnih biserov lahko najdemo kar še nekaj, tako med izvedbami pravljic kot med izvedbami pesmi. Zakaj ne bi bile stalno dostopne vsem nam? Želela bi si, da bi jih obravnavali in ponujali kot nekaj, kar je sproti lahko dostopno čisto vsakemu otroku.

Vaše zgodbe pogosto govorijo o malih junakih: čmrljih, kokoškah, mravljicah, miškah. Zakaj si za predajanje sporočil o prijateljstvu, sodelovanju, prijaznosti izbirate prav njih?
Težko bi rekla, da si izbiram le majhne – v mojih pesmih in pravljicah so tudi medvedi, volkovi in lisice, celo nosorog. Res pa je, da sem se z mravljami in mišmi ukvarjala posebno intenzivno. Včasih me preprosto zapelje k določeni živali, včasih pa pride spodbuda od zunaj – med miši, zbrane v knjigi Drobtine iz mišje doline, me je npr. povabila ilustratorka Alenka Sottler. Še vedno se druživa z njimi, vsak čas bo izšla nova knjiga.