V prvi duhovni drobtinici želimo z vami deliti del današnjega odlomka iz Lukovega evangelija, ki med drugim pravi: "Ali koga izmed vas, očetje, bo sin prosil kruha, pa mu bo dal kamen?" (Lk 11, 11). Kolikokrat se v življenju najdemo v položaju, ko nas bližnji nekaj prosijo. Ali pa, ko do nas pristopijo otroci in bi želeli, da zanje takoj nekaj storimo.
Starši (in vsi ostali) smo pogosto v položaju, ko otroka zavrnemo. Ob njihovih prošnjah imamo druga opravila ali pa brskamo po naših pametnih telefonih, gledamo televizijo, delamo službene stvari itd. Milijon opravil in razlogov, zakaj otroku ne moremo takoj ugoditi.
Obenem pa se trudimo, da otroku ne omogočimo vsega takoj, ko nas nekaj prosi. Želimo ga naučiti potrpežljivosti in vztrajnosti, želimo mu pokazati, da ne more vsega dobiti takoj in v trenutku, ko si to zaželi.
Jaz trpim, Bog pa ne sliši
A kako hitro se lahko znajdemo na drugi strani – ko mi prosimo, ko celo zahtevamo, ko smo nepotrpežljivi in neučakani. Pa s tem ne mislim na vzgojo in odnos do otrok. Raje vzemimo za primer naše prošnje, ki jih naslavljamo na Boga – v stiskah, negotovosti, preizkušnjah, bolezni ...
Od Boga zahtevamo, da nas usliši takoj. Če se naše prošnje in hrepenenja ne uresničijo takoj, se že borimo z mislijo: kaj pa, če nas Bog ne sliši? Zakaj mi ne pokaže rešitve in prave poti? Zakaj me pusti čakati? Jaz trpim, On pa me ne posluša.
Tudi otroci so včasih nezadovoljni
V teh trenutkih je pomembno, da odgovor poskusimo najti v odlomku današnjega evangelija (Lk 11, 5–13). Bog ni tisti, ki nam ne bi želel dobro – ravno nasprotno, za nas ima pripravljeno točno to, kar potrebujemo (kar pa ni nujno vse, za kar ga prosimo). On ne brska po telefonu, ne ureja stvari za službo in ne gleda nogometne tekme na televiziji. On je vedno na voljo za nas. Vedno nas sliši in nas na koncu tudi usliši.
On ne brska po telefonu, ne ureja stvari za službo in ne gleda nogometne tekme na televiziji. On je vedno na voljo za nas.
Tudi otroci so včasih nezadovoljni z našimi odločitvami, a kot starši vemo, kaj je zanje najbolje. Podobno bo tudi Bog uslišal naše prošnje na način, ki bo za nas najboljši. Le prositi moramo in mu zaupati. Čeprav je to včasih zelo težko, kajti potrpežljivost in vztrajnost v molitvi sta odliki, ki ju prepogosto primanjkuje.
Ob prebiranju današnjega evangelija se zavejmo, da – podobno kot starši svojim otrokom – tudi nam Bog nikoli ne bo dal kamna, če ga bomo prosili kruha.
