Tomaž v pogovoru skrbno izbira besede. Njegov miren značaj navzven nikakor ne daje občutka, da se vsakodnevno srečuje z izjemno stresnimi in vznemirjajočimi situacijami, ki mu jih prinaša služba v nujni medicinski pomoči.
Med drugim je v pogovoru za rubriko Moške skrivnosti navedel tudi, koliko svojega dela prinaša s sabo domov in kaj se mu pri delu najbolj vtisne v spomin.
Prihajate iz manjše župnije Rogatec. Kaj je za vas in za vašo družino največja prednost življenja na podeželju? Kaj v kraju ali pri dogajanju v župniji najbolj pogrešate?
Za nas je največja prednost življenja na podeželju mir, bližina narave in občutek skupnosti. Otroci lahko svobodno raziskujejo, igramo se na prostem, sprehodi po okolici so naša vsakodnevna priložnost za stik z naravo. Manjka pa nam nekoliko več družbenega dogajanja in stikov, predvsem s prijatelji in znanci, saj je župnija manjša in nekatere aktivnosti niso vedno na voljo.
Glede na to, da ste v preteklosti v svoji župniji vodili oratorij in da imate sedaj svoje otroke – kje vidite največji izziv, da bi starši lahko lepoto krščanskega življenja še bolj približali svojim otrokom, predvsem na območjih, kjer je življenje v župniji zamrlo?
Največji izziv je, da otroci v zamrlih župnijah doživijo, da vera ni le formalnost, ampak je način življenja, ki bogati vsak dan. Starši lahko to naredimo tako, da doma ustvarimo prostor za molitev, pogovor o Bogu in skupne aktivnosti, ki jih povezujemo z vero. Pomembno je tudi, da jih spodbujamo k sodelovanju v lokalni skupnosti, kolikor je to mogoče, da vidijo, da vera živi in deluje v vsakdanjem življenju.
Torej je ključna tudi vloga staršev, ki bodo morali prevzeti del odgovornosti?
Da, vloga staršev je ključna. V manjših župnijah, kjer dogajanja ni veliko, morajo starši prevzeti del odgovornosti in doma ustvariti prostor za vero. Ko otroci vidijo, da vera družino povezuje, daje družini smisel in radost, jo bodo sami želeli spoznati. Prav starši so pogosto tisti, ki vero približajo otrokom na najbolj konkreten in življenjski način.
Ste oče, mož in reševalec v NMP. Koliko uspete dogodke, s katerimi se srečujete v službi, pustiti tam? Prinašate njihovo breme tudi domov?
Večina dogodkov, s katerimi se srečujem v službi, ostane tam. Včasih pa kakšna situacija ostane v mislih in me spomni, kako pomembna sta življenje in družina. Zato skušam doma ustvariti prostor miru, smeha in običajnega vsakdana, kjer so otroci in družina na prvem mestu.
Kateri dogodki se vas na terenu najbolj dotaknejo?
Na terenu me najbolj prizadenejo poškodbe otrok in samomori mladih ljudi. To so situacije, ki se te močno dotaknejo. Takšne zgodbe me spomnijo, kako dragoceno je življenje in kako pomembno je biti prisoten, sočuten ter podpreti ljudi v stiski. Hkrati mi dajejo še večjo hvaležnost za družino, ki jo imam, in željo, da sem v svoji vlogi moža in očeta kar najbolj prisoten.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Uravnotežiti službo, družino in čas zase zahteva načrtovanje, predanost in zavedanje, kaj je res pomembno. Delo je del življenja, a dom in družina sta moja prioriteta. Se pa zavedam, da si moram vzeti tudi kdaj trenutek zase.
Kako razvajate svojo ženo?
Ženo rad razvajam tako, da ji kuham. Ker večino časa dela od doma, skušam, ko nisem v službi, pripraviti skupno kosilo. Poleg tega zelo cenim, da ima tudi svoj prostor in čas zase. Ker se je preselila na drugi konec Slovenije in nima vedno veliko stikov s prijateljicami, z veseljem poskrbim za otroke, ko gre na kakšno druženje. Takrat imam priložnost preživeti kakovosten čas z otroki, hkrati pa ona lahko uživa in se spočije.
Za klene fante in gospode
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Mislim, da rušim predvsem mit, da mora biti moški vedno močan, brez čustev in da je njegova glavna naloga prinašati denar domov.
Kot zdravstveni reševalec sem velikokrat v situacijah, kjer štejeta človečnost in sočutje. Tudi doma z ženo delujeva kot ekipa. Oba delava, oba prispevava k družinskemu proračunu in oba prevzameva svoj del domačih opravil in skrbi za otroke. Ne gledava, kdo je "glavni", ampak kdo kdaj kaj zmore – enkrat več jaz, drugič ona. In če s tem pokažem tudi svojim otrokom, da se lahko moškost izraža skozi nežnost, sodelovanje in odgovornost, potem vem, da grem v pravo smer.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Šport mi je od nekdaj pomemben. Rad igram nogomet in odbojko, predvsem zaradi druženja in sprostitve. V zadnjem času pa sem največji "hobi" našel kar doma – v urejanju hiše. Z ženo rada skupaj načrtujeva, kako bo kakšna soba videti, jaz pa potem prevzamem del s sestavljanjem pohištva in manjšimi popravili.
"Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?"
Očetovstvo me izpolnjuje, ker me vsak dan spomni, kaj je res pomembno. Ko pridem domov po napornem dnevu in me pričaka otroški nasmeh ali objem, se vse postavi na pravo mesto. Zdaj, ko z ženo pričakujeva tretjega otroka, se še bolj zavedam, kakšen dar je družina. V tem je zame največja sreča – v drobnih trenutkih, ki ti napolnijo srce.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj?
Sočutja, pristnih odnosov in hvaležnosti. Kot zdravstveni reševalec velikokrat vidim, kako močna je lahko prijazna beseda ali iskrena pomoč. Pristne povezave med ljudmi so zame prav tako ključne. Doma se z ženo trudiva otrokom pokazati, kako pomembno je negovati družino in prijateljstva. Hvaležnost za zdravje, dom, družino in vsak droben trenutek sreče nas naredi bogatejše in bolj pristne.
Kateri dogodek oziroma preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Dve stvari sta mi najbolj dali misliti. Kot reševalec sem doživel situacije, ki so me naučile spoštovanja do življenja in ranljivosti ljudi, ki jih srečam. Hkrati pa me življenje kot očeta spomni, kako dragocen je vsak dan z družino. Ti dve izkušnji skupaj mi kažeta, kako pomembno je biti prisoten, hvaležen in sočuten.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Duhovno se napolnim predvsem skozi vero in družino. Redno hodim k sveti maši, doma pa imamo večerno molitev – skupaj z dvema majhnima otrokoma. Včasih je ta molitev precej živahna in polna smeha, presenečenj ter majhnih prekinitev, a prav to jo naredi posebno. Ti trenutki mi dajejo mir, hvaležnost in občutek, da je vera res del našega vsakdana – tudi če včasih poteka nekoliko "zabavneje", kot smo si zamislili.
