Obeležujemo dan duševnega zdravja. Zdi se mi, da se stanje v zvezi z razumevanjem duševnega zdravja v družbi spreminja na bolje. Ne nazadnje so mlajše generacije mnogo bolj pozorne na svoje duševno zdravje ter lažje odpirajo ta diskurz.
Še vedno pa ostaja ta tema po mojem mnenju premalo nagovorjena in še ni povsem detabuizirana. Že res, da beremo članke o tem, opozarjamo na duševno zdravje mladih, pa tudi starejših, a ko čisto konkretno pogovor v ožjem krogu, družini ali med znanci nanese na to temo, ne najdemo besed. Ustrašimo se tako lastnih kot tudi tujih težav na tem področju.
Duševne bolezni so še vedno razumljene slabšalno
Prisoten je strah – strah pred tem, da bi bili označeni za "nore", če bi priznali, da bijemo notranje bitke na področju duševnega zdravja. Še vedno, kljub vsemu znanju medicine, ki potrpežljivo razlaga, da gre pri duševnih boleznih za prav tako konkretne in dokazljive spremembe na telesni ravni kot pri katerikoli drugi bolezni, se nam zdi, da bi morali znati "sami poštimati v glavi".
Le zakaj ne mislimo enako v primeru, da ima nekdo kakšno drugo bolezen, namreč da odgovornost zanjo in njeno zdravljenje v polnosti prenesemo na človeka samega?
Doživljanje in govorjenje o čustvih je tabu
Še vedno se ne znamo pogovarjati o notranjem doživljanju. Marsikateri tujec opaža, da smo Slovenci zelo prijazni, a zaprti, nergavi in nam je težko priti blizu. Pogovor o malenkostih ali kramljanje nam že tečeta. A o sebi povedati kaj težjega, globljega ali prenesti, da kdo drug z nami spregovori o svojem notranjem doživljanju in globinah, tega še ne znamo (dovolj).
Nič čudnega, da še vedno toliko ljudi čustva raje teši z alkoholom ali kakšno drugo odvisnostjo, s katero se obrne v samodestruktivno smer, kot da bi jih na konstruktiven način znali prepoznati in izraziti.
"Vse, samo zdravil ne!"
In, ne nazadnje, marsikdaj škodo delajo tudi raznorazni prispevki, ki (verjamem sicer, da dobronamerno) prikazujejo statistiko predpisovanja zdravil, ki spadajo v domeno psihiatrije. Skoraj brez izjeme je sporočilo takih stavkov takšno: zdravila so slaba, poskusimo raje na naraven način.
Smo se že kdaj vprašali, zakaj je toliko samomorov in odvisnosti in če nemara ni problem tudi v tem, da velja miselnost: "Vse, samo zdravil ne!"? Saj tudi zdravil proti glavobolu verjetno pojemo mnogo več, kot so jih pred sto leti ali več, ali pa denimo antibiotikov – a po drugi strani dandanes več ne umiramo za infekcijami, ki se jih da z antibiotiki pozdraviti v nekaj dneh.
Enako je tudi z anksiolitiki, antidepresivi in drugimi zdravili, ki lajšajo bolezenske znake duševnih bolezni. Ne gre za muhe ljudi, ki jih uživajo, pač pa za resnične stiske in bolezni (te so lahko posledica zunanjih dejavnikov, pa tudi genetskih), ki pa jih lahko s primerno terapijo lajšamo in zdravimo.
Zdravila niso edini pravi odgovor, vedno gre za kombinacijo pristopov, tudi terapevtskih in seveda dela na sebi. A verjetno bi marsikatero epizodo samodestrukcije in samomorilnosti lahko preprečili, če bi ljudje bili sposobni ponižnosti in sprejetja, da potrebujejo pomoč. Drugi pa jih zato ne bi obsojali in nanje lepili negativnih oznak.
Duševno zdravje je prav tako dragoceno kot telesno, pogosto pa še nekoliko pomembnejše. Naj na tem področju ne vladajo škodljiva prepričanja in sodbe, pač pa razumevanje in ponižnost.
