Njena hčerka je umrla dva dni po rojstvu: “To je bil najlepši čas v življenju naše družine”

Leto 2025 se je za Poljakinjo Agato Tyrpa in njenega moža začelo z novim življenjem – z dvema črticama na nosečniškem testu.

Kmalu pa se je veselje spremenilo v strah in tesnobo. Prvi prenatalni izvidi so pokazali veliko tveganje za genetsko napako pri otroku.

"Sredi nosečnosti so preiskave dale enoznačen in žalosten rezultat – trisomijo 18, znano kot Edwardsov sindrom, smrtonosno napako. Takrat smo tudi izvedeli, da pričakujemo deklico," pripoveduje Agata. "Čutila sem njene gibe, na preiskavah pa smo slišali njen srček."

Ultrazvok so opravili 29. aprila, na god svete Katarine Sienske. Z možem sta se odločila, da bo prav ta svetnica postala zavetnica njune deklice. "Kasia je bila od začetka prava borka. Otroci, ki so tako bolni kot ona, večinoma ne doživijo poroda. Moja hčerka je bila pod mojim srcem do 37. tedna. Ko se je rodila, sva vedela, da se začenja njeno slovo. Bila je zelo pogumna."

Od trenutka diagnoze se je vsa družina vsak dan molitveno zatekala k Bogu – da bi se v tej človeško gledano tragični situaciji vse izteklo čim bolje. In kot priznava Agata, se je res zgodilo tako.

"Svojega otroka sva lahko spoznala, ga objela, poljubila, čutila toplino njene kože, slišala njen dih. Predvsem pa sva jo lahko krstila. Imela sva priložnost, da se posloviva, da jo dostojno pokopljeva in da danes lahko obiskujeva njen grob. Po krstu je bila vključena v Cerkev, ni imela grehov – zato zdaj vemo, da imamo svojo malo hčerko svetnico," razlaga.

Agata priznava, da je bila zaščita spočetega življenja zanjo že od nekdaj ena pomembnih in najbolj ganljivih tem. "V zadnjih mesecih smo – jaz in vsa družina – to spoznali ne le teoretično, temveč tudi v zelo zahtevni praksi."

Ena prvih težkih izkušenj zanjo je bila, ko se je po pomoč obrnila na klinike za prenatalno diagnostiko, saj tam vlada močno vzdušje strahu. Nosečnost se tam pogosto obravnava kot bolezen, otrok pa kot morebitna grožnja zdravju in življenju matere.

"Zelo zgodaj v nosečnosti izvajajo natančne preiskave, da bi ženski čim prej dali 'razlog', da se znebi otroka, če obstaja kakršenkoli sum na nepravilnost. Če pa kdo – tako kot jaz – noče tvegati z invazivnimi postopki, ki bi potrdili ali izključili bolezen, ga označijo za neodgovornega, zaostalega ali versko zaslepljenega," pojasnjuje.

Vsak poseg, ki bi lahko ogrozil življenje njune deklice, je bil zanju nesprejemljiv. "Najina hčerka je živela toliko časa, kolikor je odločil Tisti, ki jo je poklical v življenje – Bog," pravi Agata.

Težko obdobje so predstavljali tudi redni obiski v ambulanti za patološke nosečnosti v univerzitetni bolnišnici v Krakovu. "Soočila sem se z boleče hladnim in predmetnim odnosom do pacientk in njihovih še nerojenih otrok. Postopki so bili vedno pomembnejši od dobrega počutja matere in otroka. A s Kasio sva preživeli tudi to travmatično obdobje."

Porod je potekal v isti bolnišnici. Treba je bilo opraviti carski rez. Šele v porodni sobi sta bili mama in hčerka deležni resnične skrbi in topline.

"Ko se je Kasia rodila, je bilo jasno, da je njeno stanje zelo hudo in da so ji ostale le še ure, morda dan ali dva," se spominja Agata. Deklica je živela dva polna dneva. Kot priznava njena mama, je bil to najtežji, a hkrati – čeprav se sliši neverjetno – tudi najlepši čas v življenju njihove družine.

"Skupni trenutki z našo deklico ne bi bili mogoči brez strokovnosti, sočutja in predanosti zdravstvenega osebja. Nikoli ne bomo pozabili njihovih obrazov, besed in toplih gest. Po vseh težkih izkušnjah z različnimi zdravstvenimi ustanovami smo v teh nekaj dneh v bolnišnici znova našli vero v zdravnike," poudarja Agata.

"Po času, ki sem ga preživela z njo pod svojim srcem, vem z gotovostjo – in to bom vedno ponavljala: ne obstaja diagnoza ali okoliščina, ki bi opravičevala splav, torej uboj spočetega otroka."

"Ne glede na vero ali prepričanje – na fizični in duševni ravni je splav zločin nad otrokom in rana, zadana materi; razdejanje v zakonu in družini. Čeprav je bilo devet mesecev zelo težkih, polnih strahu in bolečine, je bilo to tudi čudovito in dragoceno obdobje. Ne bi zamenjala niti ene minute, ki smo jo preživeli z našo deklico – niti trenutkov, ko sta se njena starejša brata poslovila od svoje sestrice," pripoveduje.

Vera v Boga je bila za Agato in njeno družino ključna pri soočanju s trpljenjem in izgubo. Smrt ljubljene osebe, doživeta v povezanosti z Bogom, dobi globlji pomen.

"V zadnjih mesecih je bila naša družina obdana z brezštevilnimi molitvami, katerih moč smo občutili na lastni koži. Zaradi njih smo lahko ob vsakem koraku Kasijinega življenja izrekli: 'Zgodi se tvoja volja.' Zaradi njih smo zmogli ostati ob svoji deklici, pomagati starejšima otrokoma sprejeti njeno bolezen in smrt. Prisotnost Boga nam je pomagala, da nismo zapadli v obup, ampak smo našli tolažbo," pripoveduje Agata.

Pravi, da jim je Bog pošiljal ljudi, ki so jih s prijaznostjo, dobroto in nežnimi gestami podpirali na poti izgube.

"Naša mala Kasia je s svojim obstojem v nas prebudila ogromno dobrote. Njeno življenje in smrt sta naju z možem še bolj povezala. V najtežjih trenutkih sem razumela, kako dragocena je podpora očeta in bližnjih. Predstavljam si, s kakšnim bremenom se spopadajo ženske, ki slišijo strašne novice o svojem otroku in so pri tem povsem same. Takšna osamljenost lahko vodi v najhujše odločitve," poudarja.

"Zato danes vem, da se moramo brezpogojno boriti za pravno zaščito spočetega življenja in kaznovanje tistih, ki izkoriščajo stisko matere ter jo nagovarjajo k splavu. Žensko, ki nosi bolnega otroka in se spopada z življenjskimi težavami, je treba podpirati v boju za življenje obeh," dodaja.

Opozarja tudi, da je "v današnji proabortivni propagandi polno laži o domnevni 'dobrobiti za mater' ali o želji 'prihraniti otroku trpljenje'".

"Ko smo izvedeli, v kakšnem stanju je Kasia in kakšne so njene možnosti, smo se obrnili na krakovski perinatalni hospic. Tam smo imeli nekaj izjemnih srečanj z zdravnico, ki tam dela," nadaljuje Agata. Ta srečanja so bila prelomna.

"Zdravnica je bila prva, ki je v pogovoru z menoj premaknila težišče s smrti na življenje. Od tistega trenutka smo se znova začeli veseliti nosečnosti, zahvaljevati za vsak dan, ki smo ga preživeli s Kasio. In na življenje se osredotočamo še danes," pripoveduje.

Prepričana je, da čeprav njene ljubljene Kasie ni več fizično med njimi, ona živi – obdana z najpopolnejšo Ljubeznijo. "Trdno verjamemo, da se bomo po tej Ljubezni in po priprošnji naše male svetnice nekoč vsi znova srečali – za vedno," sklene Agata.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.