Kaj imata skupnega zakon in električno kolo?

Ni treba biti posebej spreten, da na spletu najdete kakšno šaljivo objavo o uporabnikih električnih koles. Od tistih, da kolesa "pedalirajo namesto kolesarjev", do fotografij odraslih moških z zalitimi baročnimi trebuščki, ki za svojo kondicijo "skrbijo" s pomočjo električnih koles.

Sam lahko tej zbirki šal dodam še eno. Uporabljati električno kolo je namreč podobno kot skleniti zakonsko zvezo.

Spodaj predstavljam pet razlogov, zakaj mislim, da je tako.

Podobno kot o nogometu tudi o kolesarjenju vemo vsi vse. O tem, katero kolo kupiti, kakšno prestavno razmerje izbrati in s koliko vati sopihati v klanec. Vsak ima svoje mnenje in vsak je prepričan, da je prav njegovo edino pravilno.

Tudi pri zakonu je tako. Neporočeni so pogosto polni nasvetov o tem, kaj bi zakonca morala storiti za boljši odnos, kdaj imeti otroke in kam iti "gradit" svoj odnos.

Ja, dokler sam ne vidiš temno pred očmi v najbolj strmem klancu, je lahko biti pameten glede tega, kako se drugi počutijo na klancu, ki ga v zakon prinese življenje.

Električno kolo te samo pelje. Ti se le usedeš. Kot v zakonu. Samo pred Bogom si obljubiš zvestobo in skrb drug za drugega – vse ostalo pride samo od sebe.

Seveda ne drži povsem. Trud pri vožnji z električnim kolesom je morda res manjši, a nič ne pride samo od sebe. Kdor ne bo vrtel pedal, bo obstal na mestu.

Enako je z zakonom. Sam zakrament ni dovolj, da potem "vse špila". Če ne bomo delali za odnos, bo ta obstal ali celo šel vzvratno. In padec ob vzvratni vožnji je lahko zelo boleč – tako pri kolesarjenju kot v zakonski zvezi.

Neokrnjena narava, svež zrak in neraziskani kotički – vse to omogoča električno kolo. Včasih me je pred kakšnim klancem minilo veselje do kolesarjenja, zdaj pa z električnim kolesom z veseljem premagujem vse razdalje – asfaltirane in makadamske.

Podobno je v zakonu. Ko se trudim in vlagam svojo energijo v odnos z ženo, sem pogosto nagrajen s čudovitimi občutki. Tako kot pri kolesarjenju navdušeno opazujem naravo, v odnosu opazujem žar na obrazu žene, ki ceni moj trud in delo za najin zakon. In to je eden najlepših občutkov – da se trdo delo izplača. A pogoj je ravno delo, če preneham delati, bom prikrajšan za čudovite poglede – na naravo ali na ženin obraz.

Z električnim kolesom se v gozdu ne moreš izogniti koreninam. Ni električnega pogona, ki bi ti brez ustrezne priprave omogočil mirno kolesarjenje po neravnem terenu.

Tudi življenje pred nas postavlja številne korenine – večje in manjše. Brez priprave na to, kako jih bomo prevozili, tvegamo padec. A v zakonu imam ob sebi zakonca, ki mi pomaga čez te korenine. In ne nazadnje, ki me po kakšnem padcu na koreninah tudi pobere. A pomembna je priprava, da lahko ob koreninah življenja stopiva skupaj in jih "prevoziva" s čim manjšimi tresljaji.

Pri vožnji električnega kolesa lahko pomoč akumulatorja vedno izklopiš. In se nato zaneseš na svojo lastno moč in tako premaguješ daljše in krajše klance. A slej ko prej obupaš, ker ne zmoreš več. Kolo je pretežko, klanec prestrm, energije in moči premalo. Brez pomoči enostavno ne zmoreš.

Zveni znano? Podobno je v zakonu. Povsem enostavno je izklopiti pomoč v smislu obračanja na Boga in izročanja zakonskega življenja njemu. A kmalu se začne sopihanje in pojemanje moči. In nato sledi točka, kjer se moraš odločiti – boš pomoč (molitev, prošnjo ...) znova vklopil ali se obrnil in obupal nad potjo?

Ta pomoč nam je vedno na voljo. Le "vklopiti" jo moramo. Skleniti roke in prositi. Je pa tukaj vseeno ena pomembna razlika, saj se akumulator Božje pomoči nikoli ne izprazni. In ni ga treba priklopiti na napajanje. Mi smo tisti, ki se (pre)pogosto pozabimo priklopiti na Njegov akumulator.