Bilo je čisto običajno jutro. Na blazini na tleh sem poskušala delati vaje, ki naj bi pripomogle k boljšemu delovanju mojih obrabljenih sklepov.
Naenkrat me je kljub težavam, ki jih imam z mobilnostjo, preplavil občutek obilja. Kot bi mi Gospod želel sporočiti, da pozna vsak moj odhod in prihod (Ps 121,28), kdaj in kako sedem in vstanem, da ve za vsako mojo težavo. Zdelo se mi je, kot da se je ves prostor z mojim srcem vred napolnil s posebno Božjo ljubeznijo in navzočnostjo.
Nobene posebne vznesenosti ni bilo v zraku, le moje ozaveščanje globlje resničnosti. Zahvalila sem se mu in ga prosila, naj mi razodene svojo voljo za ta čas, ko spet ne zmorem hoditi, kot bi želela.
Kot ponavadi mi je tudi tokrat rešitev prinesla Božja beseda. V odlomku, ki sem ga prebirala (Apd 28,16), sem opazila, da je bil tudi apostol Pavel omejen pri gibanju (bil je v zaporu). Verjamem, da mu je bilo popolnoma jasno, da Bog skrbi zanj tudi v takih okoliščinah, in je bila zato zanj ta omejenost že svoboda.
Tako je, če se kdo odloči hoditi z Gospodom in sprejme svojo realnost, tudi ko je gibanje omejeno. Pavel je vedel, da v taki situaciji lahko svojim bratom in sestram le piše in jim posreduje globoke resnice, ki jih je pridobil v težkih preizkušnjah: "Vam pa naj Gospod nakloni rast in preobilje v ljubezni, s katero ljubite drug drugega." (1 Tes 3,12)
Pavel tu spregovori o ljubezni, ki presega vse običajne izkušnje in standarde, o ljubezni, ki vedno pri vsakem deluje. V bistvu govori o tem, da naj bi se tudi mi (na)učili "ljubiti, kakor ljubi Bog". Najboljša učilnica take vrste ljubezni pa sta zakon in družina. Zato tudi mi v dneh, ko negujemo našo bolno mamo, vidimo, da samo ta vrsta ljubezni deluje v stanju njene napredujoče demence in drugih bolezni.
Pavel nas uči o "preobilju ljubezni", ki se samo po sebi preliva iz ene posode v drugo. Danes svet potrebuje prav takšno prelivajočo se ljubezen, saj tok preobilja ljubezni, ki je sad Svetega Duha, v nas prebuja radovednost in sočutje za drugega človeka in v procesu odpuščanja izpred naših oči odplakne napake drugih, da jih ne vidimo več. Na ta način se odpira prostor za resnico in pogovor in med nami nastaja nova spoštljiva pripadnost.
Gospod, prosim Te, opremi nas s preobiljem svoje ljubezni in daj, da se bo skozi nas ta ljubezen pretakala na druge. Ti veš, da mi sami nismo sposobni prav ljubiti, veš, da te potrebujemo, saj si sam rekel: "Brez mene ne morete ničesar storiti!" (Jn 15,5)
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
