Na obisku v Sloveniji mu je bilo lepo in še posebej je opazil slovensko gostoljubje. Na srečanju mladih v Stični je vodil delavnico z naslovom Veliki klic in mala pot, na kateri je govoril o Božjem klicu, ki se včasih lahko zdi velika odgovornost in nas prestraši. Odgovor nanj naj bo "mala pot", ki posnema Jezusovo: tudi on si je izbral (le) 12 apostolov in tri izmed njih posebej ljubil – Petra, Jakoba in Janeza. Trem ljudem oznaniti vero pa ni več tako težko!
Kako te je življenje pripeljalo do misijonskega poslanstva? Kdaj in kako si se srečal z Jezusom?
Vzgojen sem bil v katoliški veri in počel vse, kar počnejo običajni katoliški otroci: ob nedeljah smo hodili k maši in vedel sem nekaj stvari o veri, nisem pa imel osebnega odnosa z Jezusom. Na začetku srednje šole sem šel na nek poletni tabor, kjer smo imeli češčenje Najsvetejšega. Tam sem prvič zares srečal Kristusa.
Vedel sem, da to potrebujem, in čutil, da se moram vračati. Nato sem se nekaj let vračal, a se je zanos v meni vedno znova ohladil, ko sem odšel domov. Bilo je nekako tako, kot bi se poigraval z Bogom – kot da hodim noter in ven. Zunanji svet je močan in vedno me je premamil. Šele ko sem začel študirati, sem začutil, da mi je Bog rekel: "Hočem celo tvoje srce."
Na kampusu smo imeli vsak večer mašo in vedno je bila kapela polna. Po maši smo večere preživeli skupaj: šli smo na sladoled, včasih smo igrali odbojko ali debatirali. Na enem izmed takih srečanj je do mene pristopil Zach, ki me je povabil v svojo biblično skupino, in prav tam sem se začel spoznavati Boga in mu prihajati bližje: študirali smo zgodovino odrešenja in zaveze.
Nekoč smo obravnavali padec človeka – Adama in Eve v raju – in Zach nam je zastavil vprašanje: "Zakaj grešimo?" Zdelo se mi je, da bi moral to vedeti, če sem katoličan. Pavel v Pismu Rimljanom pravi: "Ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim." Zakaj to počnem? Zakaj sem tako žalosten in nesrečen? Zach nam je razložil: "Grešimo, ker hočemo biti ljubljeni. Iščemo ljubezen, a včasih na napačnem kraju." To mi je seglo do srca. Zdelo se mi je preprosto in jasno: Bog je ljubezen. On me hoče ljubiti in jaz mu moram le dovoliti.
In potem?
Od takrat sem se vsak teden dobival z Zachom, šla sva na kavo in on je potrpežljivo odgovarjal na vsa moja vprašanja. Spodbudil me je, naj moja molitev postane redna: najprej sem molil pet minut na dan, pozneje pa usvojil uro tihe molitve v kapeli, rožni venec, vsakodnevno sem hodil k sveti maši, redno k sveti spovedi. Počasi je prišlo do točke, ko je bila moja vera dovolj močno usmerjena navznoter, da je lahko postala usmerjena tudi navzven. Pridružil sem se misijonarjem organizacije FOCUS Catholic.
Kako deluje FOCUS Catholic?
Ukvarjamo se s študenti, zanje prirejamo konference in na njihove kampuse pošiljamo misijonarje. Pridemo na katerikoli kampus, ki nas sprejme, delamo pa tudi digitalni kampus za kraje, kjer nimamo misijonarjev – vanj se lahko poveže vsak. FOCUS pa ni več namenjen samo študentom, temveč deluje tudi v župnijah in drugih skupnostih.
Sem laik in za zdaj neporočen. Navadno smo v ekipi štirje misijonarji – dva moška in dve ženski. Delamo skupaj in pripravljamo biblijske skupine, gostimo dogodke. Če je mrzlo, pripravimo vročo čokolado ali imamo molitveni večer v cerkvi. Naš cilj je razširiti mrežo, nagovoriti ljudi in jim približati Kristusa, da bi si ga želeli spoznati in uresničiti njegovo veliko zapoved: narediti vse narode za njegove učence.
Običajno je pogoj za misijonsko poslanstvo v FOCUS-u končan študij, pri tem delu pa ostaneš vsaj dve leti. Poleti začneš izobraževanja, zbereš tudi nekaj sredstev za svoje delo in nato te pošljejo na kampus. Svoje prvo leto sem preživel na Irskem, letos pa začenjam v Avstriji, v Kremsu.
Kako pa v je Avstriji videti tvoj vsakdan?
V zadnjih tednih smo imeli intenzivne priprave – prvi del je trajal približno en mesec. Sestavljen je bil iz štirih vrst formacije: humanistične, intelektualne, duhovne in apostolske. Humanistična formacija je govorila o tem, kaj pomeni biti človek, kako Cerkev razume človeškost in kaj pomeni živeti prav in dobro; duhovna formacija je bila predvsem o molitvi, razločevanju duhov, o zakramentih, sveti maši; apostolska formacija je učilnica konkretnih nasvetov o tem, kako voditi biblijsko skupino, kako pristopiti do ljudi, kako biti ob njih.
Drugi del priprav je zbiranje sredstev, ki jih potrebujemo, da financiramo svoje delovanje. Ta denar je namenjen našim dejavnostim – nakupu kave za študenta ali plačilu najemnine. Tretji del priprav pa poteka v zadnjih dveh dneh pred začetkom predavanj na kampusu, ko načrtujemo letne dogodke. Veliko časa preživimo v molitvi – eno uro preživimo pred Najsvetejšim, skupaj molimo rožni venec in gremo k maši. To delamo vse leto in ohranjamo povezanost z Bogom.
Ko se začne študijsko leto, se dnevi med seboj razlikujejo, ampak navadno veliko časa preživimo s študenti. Ob njih želimo hoditi v veri in v življenju – zgraditi pristna prijateljstva. To je lahko nekaj zelo preprostega: ko grem v fitnes, to sporočim fantom iz moje biblične skupine in gremo skupaj. To gradi prijateljstvo, to je "mala pot". Če se posvetim vsakemu fantu posebej, se tudi oni počutijo videni, slišani, ljubljeni, in to je čisto drugače, kot če bi nagovarjal množico v polni dvorani. Pristen osebni stik dela čudeže.
Pomembno se nam zdi ohranjati tisto uro tišine, ker potrebujemo čas s Kristusom. Kako lahko govorim ljudem o Jezusu, če ga niti ne poznam? Če želim o nekom pripovedovati, ga moram dobro poznati.
Se mladi odzovejo na tvoja vabila ali raje preživljajo čas na telefonu?
Se, radi se družijo – to potrebujejo. Z razširjenostjo uporabe pametnega telefona se povečuje število nesrečnih ljudi. Ta napravica ti izsesa življenje. Mladi se žal mnogokrat ujamejo v njegovo past. Ko Kristus ustanovi Cerkev, reče Petru: "Ti si Peter, skala, in na tej skali bom zgradil svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala." Ne gre za to, da bi pekel napadal Cerkev – mi moramo napasti vrata pekla. Mi smo gasilci, ki gredo v ogenj in iz njega rešujejo ljudi.
Doma pri vhodu imam košarico, v katero lahko moji gostje položijo svoj telefon. Ni nujno, da ga pustijo tam, a vidim, da se jih veliko odloči za to. Želijo si, da bi se lahko znebili telefonov, ampak jim je težko, ker je to huda zasvojenost. Mladi si postavljajo vprašanja: "Kdo sem in kaj je moj smisel?" Cerkev nam ponuja odgovor: "Ti si sin, ti si hči. Tvoj smisel je odnos, po katerem vsi hrepenimo."
Kaj pa je bilo Jezusovo poslanstvo, njegov smisel?
Dopolniti voljo Očeta, kar se je izpolnilo s smrtjo na križu in vstajenjem od mrtvih. Dal nam je tudi Cerkev. Kako lahko sledimo njegovemu poslanstvu? Tako, da delamo to, kar je delal on, da živimo tako, kot je živel on. "Mala pot", izvrševanje njegove volje je veliko molitve, življenje po evangeliju in gradnja občestva.
Kako vidiš svojo prihodnost?
Mislim, da nikoli ne bom prenehal živeti na način, ki ga živim – hoditi z ljudmi v veri. Če se bom poročil, bom to počel s svojo družino, pomagal rasti v svetosti s svojim otrokom, če bo to Božja volja. Mislim tudi, da ne bom nehal voditi biblijskih skupin.
Včasih me kdo vpraša: "Boš šel nazaj v šolo? Boš šel v 'normalno' službo?" Kristjani ne gremo nazaj; ko sledimo Kristusu – gremo naprej. Vse, kar vem, je, da bom še eno leto v Avstriji. Če ima Gospod v načrtu zame kaj drugega, mi bo povedal, odprt sem za njegovo voljo. Za to potrebujem veliko zaupanja in zato želim preživeti veliko časa z Njim, da se naučim dobro poznati Njegov glas.
