Kako lahko prepoznamo in zacelimo rane v odnosu

Že od otroštva dobivamo rane, ki nas zaznamujejo in se vtisnejo v nas. Prej ali slej te rane pridejo na dan in nam preprečujejo, da bi živeli polno življenje ali dosegli svoje cilje. 

Zato je pomembno prepoznati, da obstajajo različne vrste ran, ki imajo močan vpliv. Te rane se ne razvijejo le v otroštvu; nekatere so posledica družinskih, šolskih ali socialnih izkušenj, druge pa poznejših čustvenih odnosov.

Specialistka psihologinja Nicté Sánchez je pojasnila pomen zdravljenja, ne le na psihološki ravni, temveč tudi celostno: uma, telesa in duha. "Celjenje naših ran ni le psihološka naloga; pomembno je, da zajamemo vse dimenzije samega sebe."

Začetek procesa zdravljenja para zahteva več kot le močno voljo. Po njenih besedah ​​so potrebne "Božja milost, podpora skupnosti in nenehna zavezanost odpiranju sebe zdravljenju in pristni ljubezni".

V razmerju se mnogi ljudje soočajo s težavo, da ne morejo ljubiti ali si dovoliti, da bi bili ljubljeni v celoti. To je pogosto zakoreninjeno v eni ali več čustvenih ranah.

Nicté poudarja, da je eden najpogostejših "strah pred zavrnitvijo in osamljenostjo. Številne čustvene rane izvirajo iz pomanjkanja ljubezni ali sprejemanja v preteklih izkušnjah, bodisi v družini, prijateljstvih ali prejšnjih razmerjih."

Te nezdravljene rane lahko ustvarijo komunikacijske ovire, strah pred zavezo, ljubosumje ali negotovost. Vse to otežuje gradnjo stabilnega in ljubečega odnosa.

Vsi smo poklicani živeti poklic ljubezni, kot je izrazila sveta Terezija iz Lisieuxa. Ko pa imamo odprte rane in ne zmoremo sprejemati sebe ali drugih, je težko predati se in se zavezati.

Sveti Janez Pavel II. predlaga: "Pristna ljubezen mora biti bistvena za polno življenje našega poklica k ljubezni. Ljubezen je odločitev, svobodno dejanje in dar." To pomeni, da ljubezen ni le minljiv občutek, temveč zavestno dejanje, ki izhaja iz ozdravljene in svobodne osebe.

Kot odziv na travmo se pojavijo znaki, kot so "nezaupanje, izogibanje intimnosti in nesorazmerne reakcije, ki nam preprečujejo, da bi se odprli novemu partnerju," trdi Sánchezova. 

Pogosto mislimo, da sta psihologija in vera v nasprotju; resnica pa je, da ju moramo združiti, da bi izvedli naš proces zdravljenja in se medsebojno dopolnjevali. 

Nicté poudarja, da sta "molitev in duhovna refleksija temeljna vidika, saj je terapija orodje, ki nam lahko pomaga, da se odpremo Božji milosti za ozdravitev".

Ne smete pozabiti, da je za začetek romantičnega razmerja pomembno, da zacelimo svoje rane. "Samospoznavanje, odprta komunikacija in postavljanje meja so ključni elementi, prav tako pa tudi potreba po zavestnem procesu zdravljenja pred začetkom novega razmerja," je pojasnila Sánchezova. 

"Mnoge osebne krize lahko postanejo krize v odnosih." Zato je pomembno iskati ozdravljenje, da bi ljubili in bili ljubljeni, da bi lahko prisluhnili Božjemu klicu. 

Na koncu je strokovnjakinja priporočila, da se naučimo zaupati v proces in v Boga: "Da bi zaupali v Boga, je bistveno prepoznati, da je ozdravljenje potovanje, ne pa takojšen cilj. To vključuje gojenje potrpežljivosti in zaupanja, saj vemo, da ima Bog načrt za vsako rano in da se lahko iz nje rodijo sadovi."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.