Janja Dermastja je pedagoginja in profesorica nemščine s 30-letnimi pedagoškimi izkušnjami, igralna terapevtka, avtorica knjig za otroke in odrasle, žena in mama dvema hčerama ter velika ljubiteljica živali. Z možem na družinskem ranču skrbita za številne živali.
Njene knjige niso le zgodbe za otroke – v njih se prepletajo toplina, resnični junaki in globoka sporočila o sočutju, povezanosti ter pomenu skupnega časa. V zadnjem času je odkrila tudi svojo umetniško plat, svoje knjige je začela ilustrirati kar sama, poleg tega pa izdeluje tudi najrazličnejše druge izdelke in didaktične igre, ki si jih lahko ogledate na strani njene založbe Samorog.
Ob rednem delu je sodelovala z različnimi mediji, več let je bila svetovalka za vzgojo pri časniku Nedelo, kjer je odgovarjala na pisma bralcev, pozneje pa je svoje odgovore združila v knjigi Povezana družina živi bolje. Bila je soustvarjalka pri reviji Vzgoja, pisala je tudi za reviji Moj malček in Ženska.
Področje, o katerem nerada javno govori, a zanj nameni veliko svojega časa, je dobrodelnost. Kljub temu, da njena dobrodelnost ostaja skrita, se mi zdi prav, da jo omenim. O vzgoji, odnosih in življenjskih vrednotah pripoveduje iskreno in navdihujoče. Njena toplina in prijazna beseda res nagovorita. Upam, da navdihne tudi vas.
Pišete za otroke in odrasle. Lahko odrasli tudi v otroških knjigah najdemo nekaj zase?
Iz vsake otroške knjige lahko odrasli potegnemo sporočilo zase. V svojih zgodbah zagovarjam spoštovanje, odgovornost, sočutje, prijateljstvo, sprejemanje drugačnosti in ljubezen do narave.
Staršem želim sporočiti, naj z otroki preživijo več časa v naravi, naj se več igrajo in gibajo skupaj z otroki, berejo, naj ustvarjajo spomine. Želim si, da bi se vsak odrasel vprašal, kakšno vzdušje ustvarja doma in kakšno sled pušča v otrokovem življenju.
Če ima družina hišnega ljubljenčka, je ta lahko most med staršem in otrokom – živali pomirjajo, prinašajo veselje in pogosto pomagajo, ko besede ne gredo iz ust. Najpomembnejše pa je, da otrok čuti prisotnost starša. Le sočutna bližina in skupen čas otroku dajeta občutek varnosti in ljubljenosti.
Moje zadnje tri knjige o živalih Morski prijatelji, Živali na ranču Don Vito in Zgodbe z ranča imajo dodana vprašanja za otroke in različne zabavne naloge, ki jih lahko skupaj s staršem rešujejo in se tudi na ta način povezujejo. Preostalim knjigam pa sem dodala tudi usmeritve za starše, če se morda srečujejo z določenimi izzivi, npr. če je otroka morda strah ustnega ocenjevanja, mu v knjigi Na pomoč, vprašan bom matematiko! pomagam z usmeritvami tako za starše, učitelje in za otroke.
Ste pedagoginja, izobrazili pa ste se tudi za igralno terapevtko. Kaj je prednost igralne terapije in kako lahko odrasli te elemente vključimo v vsakdanje sobivanje z otrokom?
Igra je otrokova naravna govorica. V varnem okolju prek igre izrazi čustva, se spoprijema z izzivi in se uči novih veščin. Starši naj si vsak dan vzamejo čas za otroka – brez telefonov, brez televizije – in otroku namenijo polno pozornost. Objemimo otroka in mu povejmo, da se veselimo časa, ki ga bomo preživeli skupaj, pokažimo mu, da nam je pomemben. Vprašajmo ga, kaj si želi početi, in mu dovolimo, naj izbere igro ali način preživljanja skupnega časa.
Če želi risati, rišimo z njim, brez popravljanja. Če želi graditi stolp, gradimo skupaj. Če se stolp poruši in otrok pokaže jezo, to poimenujmo: "Vidim, da te jezi, ker se je stolp podrl." Tako se otrok uči prepoznavati čustva. In naj branje postane ritual – ena zgodba pred spanjem, objem, dotik, poljub. Neprecenljivo.
Živali so pomemben del vašega življenja. Kako in kdaj ste začutili, da so ravno živali tisti most, ki lahko otrokom oziroma bralcem pomaga pri razumevanju tematik, ki jih obravnavate v svojih delih?
Vse se je začelo, ko sem na terenski ježi doživela nesrečo s svojim konjem Vitom. Komaj sva pobegnila pred dvema psoma, ki nista bila na povodcu. Zaradi te izkušnje sem začela pisati svojo prvo knjigo Odgovori življenja. Pisanje mi je pomagalo predelati dogajanje, hkrati pa sem takrat resnično ugotovila, da živali čutijo in vedo veliko več, kot si mislimo. Tako, kot sem jaz pred leti rešila njegovo življenje, je on takrat rešil mene – dobesedno.
Ko sem še delala kot igralna terapevtka, sem otroke pogosto peljala k Vitu. Tam so ga lahko negovali, božali, z njim preživljali čas ter pridobivali samozavest. Spomnim se deklice, ki je bila v šoli žrtev izključevanja. Ko je pred konjem, težkim 600 kilogramov, dvignila roko in jasno rekla "stop", je prvič začutila svojo moč. Če lahko ustavi konja, bo v sebi našla moč, da se postavi po robu sošolki, ki ji nagaja. Takrat sem res razumela, kako globoko lahko živali vplivajo na človeka.
Z možem sva nato prevzela skrb za ranč in živali, ki so bile rešene ali zapuščene. Dva kužka so preprosto odvrgli – jaz pa sem začela zapisovati zgodbe o tem, kaj se jima dogaja. Zaznala sem, da so prav živali čudovit most do otrok. Vsi jih imajo radi, otroci se ob njih odprejo, pogovarjajo, naučijo spoštovanja, potrpežljivosti, empatije.
V zgodbe naših živali sem želela vtkati vrednote, ki se jih trudim živeti in želim predati naprej – skrb za drugega, sočutje, opazovanje, spoštovanje meja. Otrok se veliko lažje odpre, če se pogovarja o živalskem junaku, kot pa če ga neposredno vprašamo o njegovih občutkih.
Pisanje, risanje, pedagogika in življenje z živalmi so se mi spontano zlili v eno. Nič ni bilo načrtovano – vse se je zgodilo naravno, iz srca. In res sem hvaležna, da ljudje to začutijo.
Zakaj ste se odločili, da boste v imenu živali pisali v prvi osebi? K čemu spodbujajo vaši junaki?
V prvi osebi pišem, ker želim, da otrok žival doživi kot čuteče bitje. Ko žival sama pripoveduje zgodbo, se otrok lažje vživi vanjo, bolje razume njen svet in potrebe. Tako razvija empatijo in čustveno povezanost.
Živali v mojih knjigah otroke spodbujajo k spoštovanju do narave in vseh živih bitij. K medsebojni povezanosti. K empatiji, sočutju, prijateljstvu, k sprejemanju drugačnosti, skrbi za druge in pomoči tistim, ki jo potrebujejo. Živali in človeški junaki v mojih knjigah spodbujajo potrpežljivost, vztrajnost, učenje in odgovornost – do sebe in do drugih.
Če na primer muc pove, da se boji otrok, ker so ga nekoč vlekli za rep, otrok bolje razume, zakaj se kakšen muc danes ne pusti prijeti. To je učenje sočutja na naraven način. Ko otrok posluša kužka, ki pripoveduje svojo zgodbo, se mu odpira domišljija – lahko si predstavlja, kako bi bilo, če bi bil on na njegovem mestu. Zgodba ga poveže z junakom in mu da priložnost, da ustvarja, razmišlja in čuti.
Česa se vi učite od živali?
Učim se sprejemanja vsega, kar pride. Živali živijo tukaj in zdaj – če dežuje, pač dežuje, če je vroče, je vroče. Ne obremenjujejo se z včeraj ali jutri. Ko se kužek igra, se igra – in to je to. Tako kot otrok, ki je popolnoma prisoten v igri.
Učijo me potrpežljivosti in vztrajnosti. Našim živalim na ranču ni bilo vedno lahko, a z nego in časom so postale sproščene, zaupljive in razigrane. Navdihujejo me čebele in volkovi – njihovo sodelovanje, povezanost, medsebojna pomoč. Naše živali me učijo tudi sočutja. Kužka umivata mucke kot svoje mladičke, nobena žival ne zameri, če si kdaj slabe volje. Pes te brezpogojno sprejema, muc pride in se ti usede v naročje, da te pomiri. Njihova bližina zdravi.
Česa vas je, kljub strokovnemu znanju, naučilo starševstvo? Kateri je bil vaš največji "aha moment"?
Da se kot starš učiš vse življenje. To je najlepša in hkrati najzahtevnejša šola osebne rasti. Spoznaš dimenzijo ljubezni, ki je brezpogojna in neizmerna.
Če bi imeli možnost eno sporočilo prenesti v vsako slovensko družino, kaj bi to bilo?
Preživljajte skupen čas, ker bo zelo hitro ob vas sedel odrasel otrok. Če ste dobro opravili svoje delo, se bo rad vračal domov. Vsak dan mu povejte, da ga imate radi. Sprejmite ga takšnega, kot je – z vsemi odlikami in pomanjkljivostmi. Ne oblikujte ga po svoji predstavi, temveč mu dovolite, da je to, kar je.
Kako z možem skrbita, da kljub številnim dejavnostim ohranita svoj odnos živ in povezan?
Imava se zelo rada in povezujejo naju skupne vrednote, cilji in spoštovanje. Oba imava svoj posel, a naju povezuje tudi skrb za ranč. Dobro sva organizirana – točno veva, kdo za kaj skrbi in kaj so najine prioritete. Zelo nama je pomemben skupen čas. Naučila sva se, da si ga morava zavestno vzeti. Ko greva na izlet ali na morje, poskrbiva, da za živali skrbijo drugi. Ko se vrneva, sva napolnjena z energijo in hvaležnostjo.
Ogromno se pogovarjava. Če se kdaj ne strinjava, ne greva spat, dokler ne razčistiva. Nikoli nisva šla spat sprta. Govoriva, poslušava, sproti rešujeva. Tihe maše pri naju ni. Oba sva zelo čustvena – rada se drživa za roke, to nama veliko pomeni. Zavedava se, da nič ni samoumevno: zdravje, ljubezen, to, da imava drug drugega. Ko vidiš, kako hitro se življenje lahko spremeni, postaneš res hvaležen.
Vsak dan si poveva, da se imava rada. Sva iskrena, povezana in tudi igriva. Humor nama ogromno pomeni in naju povezuje. Ogromno se smejiva in hecava. Skoraj ni dneva, da se ne bi nasmejala. Smeh in hvaležnost sta najin recept za povezanost.
