Mama po izgubi dveh otrok: “Najina malčka sta okno v nebesa”

Gabrielle Neuville iz Francije ima 32 let. Z možem sta poročena osem let, imata tri otroke na zemlji in dva priprošnjika v nebesih. Prej je delala kot učiteljica, sčasoma pa se je v polnosti posvetila fotografiji – strasti, ki je postala njen poklic in ji omogoča, da poudarja lepoto življenja in vere. "Rada imam svoje delo; je kontemplacija ob drugih. Potrebne je veliko energije, da se naučiš sprejemati druge, nanje gledati z nežnostjo in iskati Jezusa v njihovih očeh," pojasnjuje. 

S tem ljubečim pogledom je imela Gabrielle privilegij gledati tudi svoja dva mnogo prezgodaj rojena otroka. Mlada ženska ganjeno pripoveduje: "Zame sta bila splava zaznamovana s krvjo. Nisem si predstavljala, da bom lahko videla svoja otroka, tako drobna, in ju držala v roki. Drobna, a čudovita. Lepa. Popolnoma razvita, le še zrasti bi morala. Zdaj se zavedam, kako srečna sem bila, da sem ju videla, da sem lahko opazovala njuna obraza, jima preštela prstke na nogah in ju poljubila. To mi je omogočilo, da sem sprejela njun obstoj in da sta dobila mesto v naši družini in družbi."

Z možem sta doživljala neizmerno bolečino, ko sta se njuna zadnja dva sinova poslovila po treh mesecih in pol nosečnosti. Dva pozna splava, ki sta se zgodila v istem obdobju nosečnosti, s petmesečnim razmikom. Kljub bolečini prvega splava sta se zakonca odločila, da ostaneta odprta za življenje in Gospodu prepustita krmilo njune družine, bolečine in poti.

Gabrielle je dvakrat doživela grozljivo izkušnjo, ko se je sredi noči prebudila z močnimi popadki in dihanjem, ki je nakazovalo, da se pripravlja na porod. Dvakrat je zagledala svojega otroka, ga držala v roki in ga umila z vodo, da bi bil lep za vstop v nebesa.

Vendar je bil vsak porod edinstven. Pri Cyrilu, kot sta poimenovala prvega mrtvorojenega sina, je utrpela hudo krvavitev. Reševalci so v njihov dom prispeli ravno v trenutku, ko sta z možem otrokovo telesce položila v manjšo škatlo. Gabrielle so prepeljali v bolnišnico v stanju  hemoragičnega šoka in zdravniki so se zavedali, da imajo še največ tri minute, da stečejo v operacijsko sobo in rešijo njeno življenje.

Mlada žena in mama se spominja bitke za življenje in izgube zavesti, medtem ko je bilo telo njunega otroka izgubljeno, najverjetneje so ga vrgli v smeti. Napaka, ki je zakonca še bolj pretresla, ko sta izvedela, da bi jima moral biti ob tem na voljo alternativen postopek slovesa od otroka.

Ko se je rodil mali Jožef, so za njegovo mrtvo telo poskrbeli negovalci. Nekaj ​​dni pozneje so stopili v stik z Gabrielle in njenim možem in ju obvestili, da lahko prijavita njegovo rojstvo in ga ustrezno pokopljeta. "Mož je bil ob tem šokiran; takoj je spoznal, da bi nama morali vrniti tudi Cyrila," zaupa Gabrielle. "Sama sem bila razdvojena: tako zelo sem si želela pokopa za najinega otroka, a to pri tako zgodaj rojenih otrocih ni bila redna praksa. Ali sva ravnala zakonito? Prag sposobnosti otrokovega preživetja še ni bil dosežen, ni bilo kot pri parih, ki na primer izgubijo otroka pri osmih mesecih in pol. In na koga naj se obrneva? Kakšno krsto naj izbereva? Kam naj ga pokopljeva? Toliko praktičnih vprašanj, ki sva jih morala razrešiti, da bi najinemu sinu omogočila lep vstop v nebesa."

Nazadnje sta se zakonca odločila, da bosta Jožefov pogreb organizirala v ožjem krogu, zahvaljujoč neprecenljivi podpori duhovnika iz župnije Gabriellinih staršev. Kot izkušen predavatelj na področju teologije telesa in nekdanji zdravnik je potrdil, da se lahko za to odločita, če bosta čutila željo. Potrdil je tudi, da je bil njun krst malega Jožefa veljaven. "To, da je izrekel besede, ki so naju pooblastile, da živiva to nosečnost in žalovanje, je bila velika milost. Nimajo vsi pari, ki gredo skozi takšno preizkušnjo, take sreče."

Jožefov pogreb je imel priokus krsta; bil je priznanje sinovega vstopa v nebesa in hkrati "odškodnina" za njegovega starejšega bratca Cyrila.

Gabrielle nadaljuje: "Tudi zato želiva pričevati, saj mnogi tega ne vedo in si ne upajo govoriti." Na Jožefovem pogrebu sta se 70-letna zakonca, ki sta nas prišla tolažit, čutila osvobojena, ker sta lahko govorila o svoji mrtvorojeni deklici, ki se je rodila v šestem mesecu pred 42 leti, ne da bi jo zaradi takrat veljavne zakonodaje lahko pokopali. Ti starši niso mogli odžalovati izgube otroka. Udeležba na Jožefovem pogrebu jima je nudila pravi vir tolažbe, sta mi zaupala s solzami v očeh."

Sogovornica je prepričana, da prezgodaj rojeni otroci niso angelčki, katerih obstoj je treba ohraniti v tajnosti. Bili so Božja volja, ljubljeni za vso večnost, imajo svoje mesto v družini, so močni priprošnjiki v nebesih, svetniki, ki bodo poslednji dan vstali s svojimi telesi. "Občestvo svetnikov doživljam drugače," pove Gabrielle.

"Dragoceno je imeti nekoga tako ljubljenega, ki je že z Bogom, da nas sprejme. Navsezadnje ne moremo vedeti, kje so preostali pokojni v naših družinah. Toda najina malčka sta okno v nebesa, sta nedolžna, ne poznata vic."

Mlada mama po težkih preizkušnjah ostaja zvesta v vsakodnevni molitvi rožnega venca. Ta oblika molitve ji je postala posebej ljuba prav po izgubah svojih dveh otrok. Zdravamarije, štete s pomočjo prstov na rokah, so bile njene rešilne bilke v preizkušnjah. Z molitvijo rožnega venca se čuti povezana s svojima otrokoma v nebesih, na koncu pa se jima vedno tudi priporoči.

Teden po Jožefovem rojstvu je zakonca še bolj zbližal in zacelil rane, ki jih je pustilo Cyrilovo rojstvo. "Mož je bil zelo pozoren in neskončno potrpežljiv. Bila sem zelo šibka zaradi velike izgube krvi, popadkov, padca hormonov, stranskih učinkov zdravil, ki so blokirala pretok mleka, in nezmožna sama vstati iz postelje. To me je naučilo lekcije o ponižnosti. Nisem bila glamurozna femme fatale za svojega moža, o kateri včasih sanjamo. On je bil moj skrbnik," pripoveduje Gabrielle. "Zdaj sem vanj še bolj zaljubljena in si bolj kot kdajkoli prej želim ohranjati in širiti ogenj globoke ljubezni, kar sva si obljubila."

Kaj ob tem sporoča parom, ki doživljajo to neskončno bolečino? Gabrielle nas spominja, da so tudi očetje prizadeti, četudi se včasih počutijo manj upravičene do joka ali morda čutijo, da morajo ostati močni za svojo ženo, za svojo družino.

Nedolžnost otrok, ki ju ni več z njimi, sta bila balzam za srce, vir globokih razprav o Bogu, veri in večnosti. Cyril in Jožef sta bila darili za družino. "Po osmih letih zakona sta ta križa močno prerodila vsakodnevno rutino, ki je postajala vse bolj monotona. Gospod je postal prisoten na oprijemljiv način. Bil je med nami. Pravi simbol gore Tabor! Seveda nisva postavila šotorov, kot predlaga sveti Peter; morala bova živeti svoje življenje na zemlji, toda ta otroka sta nebesa približala našemu domu," razmišlja mlada ženska.

"Pravijo, da nam Gospod ne bo pustil nositi križev, težjih od tistih, ki jih lahko prenesemo. To obdobje najinega življenja naju opominja, da ni od nas odvisno, katere preizkušnje želimo izkusiti. Sprejeti jih moramo in jih premagati s ponižnostjo in zaupanjem, z Jezusom, ga prositi za pogum vere in moč Svetega Duha. Vedno se želiva spomniti, da je življenje, še posebej v preizkušnjah, zaklad, ki ga je treba ceniti in častiti."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.