Nanjo sta čakala kar dva mladeniča, ona pa je izbrala Jezusa

Mónica Ocampo García, danes sestra iz kongregacije Hčera Svetega Duha, prihaja iz mesta Ciudad Victoria v mehiški zvezni državi Tamaulipas. Stara je 37 let.

Odraščala je v krščanski družini: "Moji starši so bili vedno dejavni v družinski pastorali. Sodelovali so v različnih gibanjih."

Že kot deklica je pomagala v skupnosti in kmalu je med katehezo za odrasle prevzela skrb za njihove otroke. "Za zakonce je bil pripravljen program, medve z mamo pa sva ga prilagodili otrokom. Skupaj smo hodili po poti spreobrnjenja in evangelizacije. Videla sem, da res deluje!"

Mónica se je nekoč domislila: "Kaj pa, če bi povabila otroke na češčenje Najsvetejšega?"

"Spomnim se, kako sem bila v učilnici sama z 62 otroki. Peli smo pesmi in nato šli v kapelo. Ganilo me je, kako so otroci postopno odkrivali pomen tišine. Doma so govorili: 'Moramo moliti za duhovnike!'"

Redovniško življenje takrat ni bilo na njenem obzorju. "Nasprotno – Boga sem prosila, naj mi pošlje fanta," pravi v smehu.

Začela je hoditi z nekoliko starejšim fantom, ki pa ni bil veren. Mónica si je želela nekoga, s katerim bi lahko delila svoje veselje do vere in oznanjevanja. Po babičinem nasvetu je devet prvih petkov v mesecu molila k Presvetemu Srcu Jezusovemu in prosila za njegovo spreobrnjenje. Ko je končala, jo je fant poklical – da jo zapušča.

"Razumela sem, da je to Božji odgovor. Pozneje si je premislil, a sem mu rekla: 'Devet mesecev sem molila zate. Bog mi je pokazal svojo voljo. Zdaj ga prosim, naj mi pošlje fanta, ki resnično veruje.'"

Po uspešnem zaključku srednje šole je Mónica prejela štipendijo za univerzo, kjer je študirala upravljanje in trženje. Tam je spoznala vernega mladeniča in se zaljubila. "Najin odnos je bil zelo lep. Hodila sva k maši, sodelovala v župniji in skupaj obiskovala češčenje Najsvetejšega z otroki," se spominja.

Po diplomi je dobila odlično službo – a kljub uspehu je čutila praznino. "Nekaj mi je manjkalo. Čutila sem, da Bog od mene želi nekaj več."

Odšla je na ignacijanske duhovne vaje, da bi razločila svojo pot. A šele pogovor z duhovnikom ji je odprl novo smer: znanje iz trženja lahko uporabi za evangelizacijo.

"Rekla sem svojemu župniku: 'Študirala sem trženje – to lahko uporabimo za misijone, evangelizacijo in delo z mladimi.' On pa mi je odgovoril: 'Zveni odlično, ampak mene pošiljajo za rektorja v semenišče. Pridi tja pomagat.'"

Ko je začela pomagati pri promociji duhovnih poklicev, jo je to povsem prevzelo. "Začela sem bolje razumeti duhovništvo in me je navdušilo. Hotela sem ljudem pokazati, kako dragocen je poklic duhovnika," pravi Mónica.

A ob tem se je v njej nekaj spremenilo. "Ko sem bila s fantom, sem včasih pomislila: 'Kaj delam tukaj, če pa v Cerkvi tako potrebujejo pomoč?' Počutila sem se izpolnjeno le takrat, ko sem služila Bogu."

Na skrivaj je začela raziskovati redovne skupnosti. Spoznala je redovnico iz kongregacije Hčera Svetega Duha.

"Povedala mi je: 'Naše poslanstvo je širiti kraljestvo Svetega Duha in spodbujati duhovne poklice.' Rekla sem si: 'To je to. Tu sem doma.'"

Ko je to povedala svojemu fantu, ji je odvrnil: "Praviš, da se želiš poročiti z Bogom. Kako naj tekmujem z njim?"

Mónica je svoje načrte zaupala staršem in dala odpoved v službi. Tik pred vstopom v samostan pa jo je obiskal prijatelj iz otroštva, ki je bil že od nekdaj zaljubljen vanjo.

Rekel ji je: "Vem, da greš v samostan, a vseeno te bom čakal. Koliko časa traja, da izrečeš večne zaobljube?"
"Deset let," mu je odgovorila.
"Potem te bom čakal," je dejal in ji izročil prstan.

V skupnost je vstopila avgusta. Ko se je konec leta vrnila domov, jo je obiskal tudi njen nekdanji fant z univerze – prav tako z zaročnim prstanom – ter jo prosil, naj se ne vrača v samostan.

Mónica je oba prstana z globoko hvaležnostjo vrnila. "Oba sta mi rekla, da sta mi ju podarila iz srca in naj se sama odločim, kaj bom z njima naredila. Bila sta res prava kavalirja."

Danes je sestra Mónica od Jezusovega Srca že izrekla večne zaobljube. Živi svoje poslanstvo z mirnim srcem in gotovostjo, da je našla tisto, za kar je bila ustvarjena.

"Bog te vodi," pravi. "In ti daje milost, da odkriješ, za kaj si bil poklican."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.