“Mladi imajo v Cerkvi tako mesto, kot si ga naredijo”

Zala Bratina je 23-letna študentka grafičnih in interaktivnih komunikacij in prihaja iz Vipavske doline. Pravi, da je "umetniško orientirana dušica", ki jo zanima marsikaj, zato ima vrsto hobijev, od ustvarjanja v kuhinji do šivanja. Dela tudi na Katoliški mladini, kjer je koordinatorka poletnih kampov in pevka v slavilni skupini Rapha worship.

1. Kakšen je zate idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva je, ko se zbudim naspana in se ne zbujam in obračam v postelji v zgodnjih jutranjih urah. Moja predstava optimalnega jutra je, da ni nikogar doma in lahko počasi pridem v dnevno sobo, si skuham čaj in prižgem glasbo, ki mi v tistem trenutku ustreza. Rada imam sončna jutra, ki najbolj pozitivno vplivajo name, čeprav sem včasih vesela tudi oblačnih, vetrovnih dni, ko je notri, na toplem, še bolj prijetno. Potem pa počasi naprej v dan.

2. Biti urejena je zate pomembno, ker …?
Odvisno, s katerega vidika gledamo na urejenost. Zelo pomembna mi je urejenost v praktičnem smislu, da sem pripravljena na karkoli. Pripravljena tudi v smislu oblačil – da ne izberem nečesa, v čemer mi bo ves dan neudobno ali me bo zeblo. Pomembno se mi zdi, na primer, da imajo hlače dovolj žepov. 😊 Take stvari pri meni dostikrat veljajo več kot estetika, kljub temu pa opažam, da zadnje čase več dam tudi na to.

Lepo se uredim še posebej za kake priložnosti. Zdi se mi, da se ta del mene še razvija, da ta del še odkrivam. Načeloma sem popolnoma brez mejkapa, še maskari se izogibam, ker se hitro zgodi, da se mi solzijo oči ali pa nanjo pozabim in jo pomotoma razmažem. Za posebne priložnosti se seveda bolj uredim: takrat poleg pričeske, obleke, lepih čevljev k urejanju sodi tudi mejkap.

3. S čim, kje in kako se duhovno napolniš?
Imam veliko majhnih stvari, ki se razlikujejo glede na obdobje, v katerem sem. Najbolj pogosto sem obdana s slavilno glasbo, ki jo poslušam na slušalkah na troli, na avtobusu za domov, in med delom. Ta glasba me tudi najhitreje umiri. Veliko mi pomenijo tudi dolgi pogovori oziroma molitev z Bogom. Pridejo tudi obdobja, ko se res lahko poglobim v mašo in se tam napolnim. Tudi adoracije, ki jih imamo z Rapho, so dodatna priložnost za druženje z Bogom.

Precej sem pozorna na stvari, ki se mi dogajajo v vsakodnevnem življenju. Tako opazim darove, ki jih prejemam, in trenutke, ki mi dajejo mir in upanje. To mi je postalo že skoraj samoumevno – sploh ker sem oblikovalka, a v resnici je vztrajen opomnik za hvaležnost in Božjo prisotnost v mojem življenju.

4. Poješ pri Rapha worship. Kaj pomeni stati na odru v Stični, kaj doživljaš tam?
Bog zna marsikaj načrtovati in nekako mu je uspelo tudi to. Dobila sem priložnost, ki je po eni strani velika odgovornost, po drugi strani pa sem tam zaradi Boga – kar je veliko lažje kot biti na odru zaradi sebe. Na odru ne razmišljam o tremi, vem, da sem tam, da slavim Boga. Pomaga tudi to, da na odru nisem sama. Ko slišim peti tudi druge v publiki in vidim njihove nasmehe, me to še dodatno podžge. Kombinacija vsega tega je zame dokaz Božjega dela.

5. Preizkušnja, za katero si v življenju najbolj hvaležna, in kaj si se iz nje naučila?
Preizkušnja je velika beseda. Imela sem obdobje, ki sem mu rekla učenje ljubezni. Takrat sem bila prvič pred izzivom, da se spopadem s čustvi, domišljijo in vsem, kar pride z zaljubljenostjo. To obdobje mi je določene stvari zelo razjasnilo in me naredilo bolj trdno, kar se mi pozna tudi v tem, kako sedaj funkcioniram v odnosih. Če gledam nazaj, je bilo kot "mise en place" (priprava) za vse, kar je sledilo. Spomnim se trenutka na duhovnih vajah v vsakdanjem življenju, ko sem prebrala stavek "ne domišljajte si" – opomnik, ki mi je potem še lep čas sledil.

6. Misel, ki te spravi pokonci, ko si slabe volje?
Prva stvar, ki mi gre skozi misli, je: "Nekaj bom spekla!" 😊 To me vedno spravi v dobro voljo! Sicer pa me opogumljajo različne stvari, ki jih velikokrat ujamem na socialnih omrežjih. Prav to navadno krasi tudi ozadje na mojem telefonu.

7. Si tudi koordinatorka poletnih programov na Katoliški mladini. Kaj to pomeni, kaj počneš?
Sem desna roka pri pripravi poletnih kampov – govorimo torej o kampih za birmance in za srednješolce, ki se odvijajo enkrat letno. Čez leto to pomeni, da skupaj z Emanuelom (ki je koordinator župnijske mladinske pastorale) in celotno ekipo postopno spoznavamo program in lokacijo, kjer program nato tudi izvedemo. Poletni teden poteka v mladem, razigranem duhu, obenem pa nudimo vsebinsko poglobljeno okolje – dnevi so napolnjeni tako z zabavnimi in športnimi aktivnostmi kot tudi z vsebinskimi nagovori, slavljenji, adoracijami, jutranjim Lectio Divina, molitvami drug za drugega ...

8. Zakaj se ti zdi vredno namenjati čas svojih študentskih let za katoliške mlade? Kakšno mesto imajo po tvojem mladi v slovenski Cerkvi?
Na nek način se mi zdi, da si v to poklican, in če je tak Božji načrt, te do tega tudi pripelje. Ko opazujem vse to, se mi zdi, da ne samo dajem, ampak tudi ogromno prejemam, kar daje vnovični zagon, ko ga potrebujem. Obenem je spodbuda, da sem bolj pozorna in hitreje opazim trenutke, v katerih prepoznavam Božje dotike. Priložnost imam tudi dlje časa opazovati nekatere mlade in videti, kako se spreminjajo. Moto Katoliške mladine je Mlade voditi h Kristusu in vsakič, ko se spomnim na to, vidim, da je to res bistvo.

Kakšno mesto imajo mladi v Cerkvi? Takega, kot si ga naredijo. Če je interes in če je zagnanost, se lahko zgodi marsikaj in to lahko potegne za sabo zelo dejavne mlade v župniji in drugje. Če tega interesa ni, če nimaš nekoga, ki brca naprej, lahko izpade, kot da mesta zanje sploh ni ali pa da ga nihče noče. Morda pa v resnici le ni dovolj pogumnega posameznika, ki bi potisnil stvari naprej.

9. Kakšen je tvoj večerni ritual, ki te umiri?
Ponavadi večernega rituala nimam, tako da je dobro že, če je! Večeri so v študentskem domu velikokrat malo raztreseni, s kom se dobim in čas kar uide. Odvisno je, kako se dan izteče. Pomembno mi je imeti trenutek zase, za tišino, za molitev, za ogled serije ali kakega Youtube videa – kar kakšen dan potrebujem.

Največ mi pomeni trenutek zase in prostor, v katerega se lahko umaknem. Če ne gre drugače, si tak prostor naredim: nadenem si slušalke in se umaknem na ta način, čeprav to ni najbolj optimalno. Je pa prednost študentskega doma, da lahko vedno poklepetaš s cimro, če želiš, in tudi to je lepo.

10. Biti ženska je lepo, ker …
… ima živeti kot ženska svoj čar. Skrb za odnose, ki pride čisto naravno, je čudovita. Čisto naravno je v nas potreba, da se pogovarjamo, da imamo prijateljice, da je "nekdo obveščen". 😊 Ta del ženskosti se mi zdi velik blagoslov. Vedno lahko nekoga pokličeš, skupaj najdeš rešitev. Prav zaradi tega, ker nisi edina ženska, mešanje življenj različnih žensk ustvarja globoke trenutke, unikatne spomine, pomenljive odnose – je kombinacija vsega lepega.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.