Težava je ta, da pogosto ne dobimo takojšnjega odgovora, zato mislimo, da nas Bog ne sliši. Kaj se torej dogaja?
Zakaj mi Bog ne da tistega, kar prosim?
To vprašanje spremlja vero že od začetkov. Odgovor nanj je lepo razložil sveti Avguštin, eden največjih mislecev krščanstva.
Ko razlaga prvo Janezovo pismo, se ustavi ob stavku:
"Če kaj prosimo, prejemamo od njega, saj se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč." (1 Jn 3,22).
Toda Avguštin spomni tudi na svetega Pavla, ki je prosil Boga, naj mu umakne "trn iz mesa", vendar njegove prošnje Bog ni izpolnil (prim. 2 Kor 12,7–9). Zakaj?
"Zato, ker mu to ne bi koristilo," pravi Avguštin.
Bog torej Pavla je slišal, vendar mu ni dal tistega, kar je želel, temveč tisto, kar je bilo zares dobro za njegovo dušo.
"Tisti, ki ni bil uslišan v svoji želji, je bil uslišan v svojem odrešenju," piše Avguštin.
"Nekateri niso uslišani v svoji volji, a so uslišani v svojem zveličanju. Drugi pa so uslišani v svoji volji, a ne v svojem odrešenju."
Bog torej vedno posluša, a odgovarja tako, kot je najbolj prav za nas.
Zakaj trpijo pravični?
Ta vprašanja se dotikajo še globlje skrivnosti: zakaj trpi tisti, ki je dober?
V Stari zavezi je to razvidno iz Jobove knjige. Tam se zdi, da Bog ne usliši pravičnega Joba, medtem ko hudiču – vsaj na videz – dopušča, kar želi.
Job, ki je pravičen, trpi neizmerno. Zakaj?
Odgovor v tistem času je bil: Božji sklepi so nedoumljivi. Bog ve več kot mi.
To je res – a razodetje se s tem ne konča. Skozi stoletja je Bog postopoma razkrival globlji pomen trpljenja. V drugi knjigi Makabejcev (2 Mkb 7) sedem bratov in njihova mati umrejo zaradi zvestobe Bogu. Njihovo trpljenje dobi novo razsežnost: večno življenje.
Eden od bratov reče tiranu Antiohu:
"Trpimo zaradi svojih grehov. Če se je pa naš Gospod, ki živi, za kratek čas razsrdil, da bi nas kaznoval in vzgojil, se bo vendar spet spravil s svojimi služabniki."
Njegova mati pa ga spodbuja:
"Sprejmi smrt, da te bom po usmiljenju spet našla skupaj s tvojimi brati!"
V trpljenju torej ni le kazen, ampak pot očiščevanja in upanje na večno življenje.
Odgovor, ki ga prinese Kristus
Pravi odgovor na vprašanje, zakaj se zdi, da Bog ne sliši naših molitev, pride šele z Jezusom Kristusom.
Kristus je popolnoma pravičen, edini brez greha – in vendar je tudi on izkusil molitev, ki ni bila uslišana po človeških merilih. V vrtu Getsemani je prosil:
"Oče, če hočeš, vzemi ta kelih od mene." (Lk 22,42)
Toda kelih trpljenja ni bil odvzet. Jezus je šel na križ – tja, kjer je po človeškem merilu doživel poraz. A prav križ je postal pot odrešenja in poveličanja, najprej zanj, potem pa tudi za nas.
Bog torej ni uslišal Jezusove prošnje, da bi se izognil trpljenju, a jo je uslišal na globlji ravni – v zveličanju in večnem življenju.
Ko Bog molči, nas uči ljubiti
Kristjan je Božji otrok. In kot sin spremlja Sina – v trpljenju, da bi ga spremljal tudi v slavi. To je naš končni cilj: ne udobje tega sveta, ampak zveličanje, čeprav je pot do njega pogosto boleča.
Ko v cerkvi slišimo besede apostola Pavla:
"Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli,"
se morda ne zavedamo globine in teže teh besed.
Bog nas sliši vedno – tudi ko molči. Njegova tišina ni odsotnost, temveč skrivnostna navzočnost, ki nas vodi k večjemu zaupanju in veri.
Morda ne dobimo, kar želimo, a vedno prejmemo tisto, kar potrebujemo za svoje odrešenje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.
